Olimpijsko odštevanje: olimpijski borci za skupni ideal človeškosti

Nekega mrzlega zimskega večera leta 2012 je Li Hjung Suk prišla na trg Gvanghvamun v središču Seula, kjer so se zbrali privrženci Park Geun Hje, ki je bila takrat še sredi predvolilne kampanje za predsednico Južne Koreje. Pravzaprav je bila njena 80-letna mati goreča zagovornica ideje, da bi na čelo države prvič v zgodovini stopila ženska, in to hči nekdanjega predsednika Park Čung Hija, ki je popeljal Južno Korejo v obdobje industrializacije in gospodarskega razcveta. Ženska v Modri hiši, kakor pravijo predsedniški palači v Seulu, bi končno lahko popeljala zdaj že razvito in bogato državo v sodobnost, na kakršno že dolgo čakajo.

Li Hjung Suk je upala, da bo Park Geun Hje poskrbela za še eno spremembo: več naklonjenosti do oseb s posebnimi potrebami. Takrat 45-letna Li Hjung Suk, ki je paralizirana od pasu navzdol od svojega tretjega leta, ko je prebolela otroško paralizo, se je odpeljala na invalidskem vozičku na osrednji trg, da bi opozorila predsedniško kandidatko na problematiko invalidnih oseb. Toda ni pričakovala, da jo bodo ljudje, zbrani na Gvanghvamunu, sprejeli kot neželeno motnjo.

»Kaj počneš tu?« so vzklikale ženske, stare približno toliko, kolikor je bila stara njena mama.

»Uničila boš kampanjo naše Park Geun Hje!« Li Hjung Suk se je po tem, ko je doživela odkrito diskriminacijo, odločila pridružiti protestom, ki so jih organizirali aktivisti za pravice oseb s posebnimi potrebami. Niti slutila ni, da bodo protesti, ki so jih organizirali na postaji podzemne železnice Gvanghvamun, trajali pet let.

Park Geun Hje je zmagala na volitvah, vendar je samo razočarala invalidne osebe. Na oblast je namreč moral priti predsednik Mun Dže In, da so uslišali njihove zahteve: odpraviti sistem klasifikacije na šest kategorij invalidnosti, ki odločajo o pravici do državne pomoči, ne upoštevajo pa posebnih okoliščin življenja na vasi in v mestu; izboljšati infrastrukturo, namenjeno osebam s posebnimi potrebami, da bi jim olajšali samostojno gibanje zunaj stanovanj; odpraviti zakon, ki osebam z nizkimi dohodki – in prav v tej kategoriji je veliko oseb s posebnimi potrebami – odvzema pravico do denarne pomoči, če imajo sorodnike, ki zaslužijo dovolj, da jih lahko vzdržujejo.

Tik pred začetkom zimskih paraolimpijskih iger, ki jih bodo v Pjongčangu pripravili od 9. do 18. marca, je pričakovati dodatno precejšnje izboljšanje položaja invalidnih oseb.

Nekoliko manj kakor šest odstotkov od približno 52 milijonov prebivalcev Južne Koreje živi z neko obliko invalidnosti, do takšnih oseb pa se, tako kakor se pogosto dogaja v družbah s poudarjeno mačistično ideologijo rasne večvrednosti, pogosto vedejo ravnodušno ali celo odklonilno. Prav zato so paraolimpijske igre morda družbeno celo pomembnejše od samih olimpijskih iger. Če sodimo po Kitajski, kjer so poletne paraolimpijske igre leta 2008 v Pekingu bistveno pomagale spremeniti odnos do oseb s posebnimi potrebami pa tudi pomembno prispevale k izboljšanju njim namenjene infrastrukture, bi paraolimpijske igre v Pjongčangu lahko podobno vplivale na korejsko družbo. Videti paraolimpijske športnike na terenu, deliti z njimi veselje do življenja, ki dodatno osmišlja šport, ter občutiti moč volje, ki presega telesne omejitve, neizogibno pomeni razbijati predsodke in v srca vseh ljudi vlivati nov odmerek spoštovanja do vsakogar, ki se vsak dan bojuje z ovirami v sebi in okoli sebe.

Prav zato je Južna Koreja pravi kraj za organizacijo paraolimpijskih iger. Tako kakor povsod drugod po svetu je tudi v tej državi pripravljenost izboljšati položaj oseb s posebnimi potrebami (oziroma, kakor jim tu tudi pravijo, oseb z drugačnimi potrebami) precej močnejša na papirju kakor v dejanskem življenju. Zakon zahteva, da mora biti v javnih ustanovah in zasebnih podjetjih zaposlenih z invalidnostjo vsaj tri odstotke od skupnega števila zaposlenih, vendar je še do pred kratkim samo 5,4 odstotka od skupno 1,21 milijona južnokorejskih podjetij zaposlovalo vsaj eno osebo s posebnimi potrebami, med skupnim številom zaposlenih v njih pa je komaj 1,57 odstotka invalidov.

Tudi v Severni Koreji se odnos do invalidnih oseb spreminja, to je očitno tudi po tem, da je Pjongjang predlagal, da bi na paraolimpijskih igrah v Pjongčangu sodelovala severnokorejska smučarja. Ma Ju Čol in Kim Džong Hjon sta se registrirala pri Mednarodnem paraolimpijskim odboru in sta pripravljena prispeti v Južno Korejo. Prvič sta se mednarodnega tekmovanja udeležila v nemškem Oberriedu na svetovnem pokalu v paranordijskem smučanju.

Verjetno ne bosta imela dovolj časa ali priložnosti, da bi zbrala dovolj točk na mednarodnih tekmovanjih, zato se bosta paraolimpijskih iger udeležila na povabilo Mednarodnega paraolimpijskega odbora. Ma je v Nemčiji na tekmi smučarskega teka dosegel 34. mesto, kar je bil kljub vsemu občudovanja vreden dosežek, saj je pravzaprav čisti začetnik v sedečem smučanju. Smučati se je naučil šele decembra. Pred tem je za Severno Korejo nastopal kot zelo uspešen paranamiznoteniški igralec. Sedemindvajsetletni Pjongjanžan je izgubil stopalo v avtomobilski nesreči, ko je bil star pet let, in malokdo lahko bolje od njega pove, kako se v njegovi državi spreminja položaj oseb s posebnimi potrebami. Pravi, da je največja sprememba to, da so invalidi nekoč veljali izključno za osebe, ki jim mora država pomagati. Zdaj imajo priložnost, da uresničijo svoje sanje kot ustvarjalci svojega življenja.

Kim Džong Hjon seveda sanjari o zlati medalji na paraolimpijskih igrah. Medalja bi bila pomembna tako zanj osebno kakor za vse Korejce z invalidnostjo. Pravzaprav bi bila pomembna za vsakogar, ki bo prihodnji mesec in pol pozoren na dogajanje v Pjongčangu. Napredek pri vzpostavljanju enakopravnosti oseb s posebnimi potrebami je v Aziji očiten, in to velja tudi za obe Koreji. Toda do cilja je še daleč. V imenu najvišjega ideala človeškosti se nikoli ne smemo odpovedati temu, da bi ga popolnoma uresničili.