Pita

Pita Taufatofua – ime večini bržčas ne pove ničesar, a vendarle gre za enega najbolj prepoznavnih »športnikov« na svetu. Če dodamo, da gre za naoljenega nosilca zastave Tonge na odprtju olimpijskih iger v Rio de Janeiru in prav tako pomanjkljivo oblečenega nosilca zastave v sibirskem mrazu v Pjongčangu, potem je številnim jasno, o kom govorimo.

Pita se je konec tedna – v trenirki, da ne bo pomote – mudil v Slovenski hiši (najbližje Sloveniji pa je bil sicer na Hrvaškem) in se izkazal za zelo zanimivega sogovornika, za človeka, ki išče vedno nove izzive, ki hoče doseči, kar se zdi nedosegljivo. Da je v Pjongčangu nastopil v smučarskem teku na 15 km, potem ko je doslej na snegu prebil 12 tednov, sneg pa prvič videl pred slabima dvema letoma, sodi v to kategorijo. Januarja lani si je prvič nadel smuči, v Pjongčangu je petič v življenju pretekel 15 kilometrov, dosegel je osebni rekord, zanj je bilo to kot zmaga, posebej še, ker je dosegel veliki cilj in se ni zaletel v drevo.

Pita sicer ni tipični eksot na velikih tekmovanjih, ki konča na zadnjem mestu, je morda tisti dan zanimiv, a gre tudi ekspresno v pozabo. Resda nastopa skupaj z njimi pod Coubertinovim vodilom Važno je sodelovati, ne zmagovati, a z odprtjem iger v Riu, kjer je sicer nastopil v tekvondoju, je postal pravi zvezdnik, odprle so se mu številne nove priložnosti, ima veliko oboževalcev (ali pač oboževalk), vesel je tudi, da so se številni prek njega naučili, da Tonga ni afriška država, ampak leži v Tihem oceanu, z opravo na odprtju obeh iger je želel pozornost usmeriti na svoje prednike.

Da si je za zimski šport izbral smučarski tek, ni naključje. Potreboval je izziv in smučarski tek je zanj eden najtežjih športov na svetu. Dokler ga ne postavim pred izziv, imenovan smučarski skoki, s podatkom, da se pri nas v Planici leti tudi prek 250 metrov. »250 metrov? Vi ste nori. Ko stojim na tekaških smučeh in rahlo poskočim, sem vesel, da pristanem nazaj na noge. 250 metrov … To bi bil najboljši skok v mojem življenju, a bi bil na koncu mrtev,« bo vztrajal pri pri smučarskem teku, le da se bo osredotočil na šprinte, saj so daljše proge zanj vendarle preveč.

A nov izziv je pred vrati: še nihče ni na olimpijskih igrah nastopil v treh različnih panogah in seveda bo zdaj to poskušal on, saj si vedno želi nekaj, kar ni uspelo še nikomur. Tokrat bo izbor bolj povezan z njegovo domovino, šlo bo za vodo, idejo že ima, preden jo javno obelodani, pa mora o vsem do konca temeljito razmisliti, saj bo moral ne nazadnje izpolniti normo, vse, česar se loti, pa želi pripeljati do zmagovitega konca.

V Pitovem svetu se zdijo stvari zelo preproste. »In s katerim športom se ti ukvarjaš?« me pobara. Odgovorim, da sem novinarka. To seveda ne pomeni, da se ne moreš ukvarjati s športom, je prepričan. No, zelo mi je všeč tenis. »Super, torej na naslednje poletne igre, morda Wimbledon?« je ves navdušen in ne želi poslušati o (starostnih) omejitvah. »Morda bi lahko poskusil tudi sam. To je res izziv, sem že zainteresiran. Med 70 na lestvici ATP bi moral biti? Aha. Mi lahko to v dveh letih uspe?«