Tiskane izdaje
V Pjongčangu bosta dve zastavi zgovorno pričali o političnem ozadju iger. Prva bo zastava Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki bo hkrati edina, pod katero bodo lahko nastopali ruski športniki, in to kot posamični tekmovalci. Njihovi državi so namreč prepovedali poslati na igre reprezentanco zaradi domnevne sistematične uporabe prepovedanih sredstev za povečevanje telesne pripravljenosti.
Druga bo zastava korejske združitve. Modro pobarvan Korejski polotok na povsem beli podlagi je dovolj zgovoren tudi brez posebnega pojasnila. Pod to zastavo bosta na otvoritveni slovesnosti in nato na tekmah hokejistk skupaj nastopili Južna in Severna Koreja. Že samo dejstvo, da na igrah v Pjongčangu ne bo ene od najmočnejših držav v zimskih športih, udeležila pa se jih bo država, ki je na osmih olimpijskih igrah osvojila samo dve kolajni (eno srebrno in eno bronasto), dovolj zgovorno priča o močnem političnem zaledju tega športnega dogodka.
Severni Korejeci kot maskote
Ali je zaledje malce premočno za športni okus, pa je odvisno od tega, ali bo izključitev Rusije in vključitev Severne Koreje na koncu kljub vsemu velik korak naprej za šport ali pa se bo vse skupaj ustavilo pri zgodbi o obnovljeni hladni vojni z njeno črno in belo epizodo.
Nikakršnega dvoma ni, da je gibanje za preprečevanje dopinga samo po sebi spodbuda za razvoj bolj čistega športa. Vsi ruski športniki, pri katerih bodo ugotovili, da v njihovih telesih ni sledi prepovedanih sredstev, bodo lahko v Pjongčangu nastopili kot »olimpijski športniki iz Rusije«, če bodo osvojili zlato kolajno, pa jim jo bodo na prsi obesili ob spremljavi olimpijske himne, ki jo bodo odigrali namesto himne Ruske federacije.
Na OI leta 2000 v Sydneju so se Korejci predstavili pod zastavo združitve. Foto: Reuters
In medtem ko se v nekaterih političnih krogih še vedno postavlja vprašanje, ali se v tej sankciji skrivajo prvine protiruske zarote, je več kot jasno, da bodo vsi severnokorejski športniki – razen enega para umetnostnih drsalcev, ki se je kvalificiral za nastop na igrah v Pjongčangu – na OI nastopili izključno kot politične maskote. A tudi to samo po sebi ni izključno slabo, saj bo že sama prisotnost Severnih Korejcev najboljše zagotovilo za mir in varnost med olimpijskimi igrami.
S športom nad energijo ljubosumja
Vprašanje je le, v kolikšni meri se bo zaradi tega odvrnila pozornost od športa, ki bi moral kljub vsemu ostati v središču olimpijskih iger, in na kakšen način bodo igre vpete v podporo velikemu političnemu projektu, kot je zmanjšanje napetosti med obema Korejama, nato pa tudi njuni morebitni združitvi.
Kaj bo v službi česa – bo politika v službi športa ali šport v funkciji diplomacije –, se bo pokazalo pozneje, vendar pa je trenutno vzdušje sprave veliko bližje olimpijskemu duhu, kot so bile grožnje z vojno in celo tekmovanje v velikosti jedrskega gumba med Severno Korejo in ZDA. Sicer pa šport obstaja prav zaradi tega, da bi se z njim porabila energija ljubosumja, da bi se v njem razvil občutek strpnosti in spoštovanja do nasprotnika ter da bi se poraz spremenil v sestavni del prizadevanj, usmerjenih k samoizpopolnjevanju.
Pjongčang bo v prihodnjih tednih kraj, v katerem se bo pokazalo, ali je na Korejskem polotoku sploh še ostalo kaj prostora za diplomacijo. V športu kljub vsemu velja, da lahko zmaga samo eden, in zdaj je treba opazovati, v kolikšni meri si je v odnosih med Južno in Severno Korejo sploh mogoče zamisliti igro, v kateri vsi zmagujejo.
Hokejistke v službi diplomacije
Pri vsem tem pa športna diplomacija na Daljnem vzhodu ni nič novega. Ko je 10. aprila 1971 ekipa ameriških igralcev namiznega tenisa prišla v Peking na prijateljski dvoboj s kitajskimi šampioni, se je začel med državama z nasprotnih strani fronte hladne vojne topiti led. Še zlasti tisti, ki se je dodatno odebelil zaradi korejske vojne, ki je trajala od leta 1950 do 1953. To je pripeljalo do obiska ameriškega predsednika Richarda Nixona na Kitajskem, k vzpostavitvi diplomatskih odnosov, odpiranju trgovinskih in investicijskih poti prek Tihega oceana ter vse do tega, kar danes muči predsednika Donalda Trumpa: dvostranske blagovne izmenjave v vrednosti 600 milijard dolarjev letno in ameriških naložb v kitajsko industrijo, ki znašajo blizu 100 milijard dolarjev.
Severnokorejske hokejistke so ob prihodu na olimpijsko prozorišče pričakali s šopki. Foto: Reuters
Zdaj je seveda vprašanje, ali bo olimpijska diplomacija na Korejskem polotoku v podobno smer napotila državi, ki sta med seboj ločeni že več kot sedem desetletij. Prav 25. januarja, ko so severnokorejske hokejistke prešle prek demilitariziranega območja in se pridružile južnokorejskim reprezentantkam, se je iz Pjongčanga prek tiskovne agencije KCNA širil razglas »vsem Korejcem v domovini in tujini«, naj si po vseh najboljših močeh prizadevajo za uresničitev velikega cilja narodnostne združitve brez vmešavanja tujih sil. Oziroma, kot bi lahko rekli, kljub vsem oviram na ovinkasti poti.
Tudi športniki so skeptični
Na južnokorejski strani so razglas sprejeli z mešanimi občutki. Hokejistke s Severa so na Jugu pričakali demonstranti s transparenti, na katerih so bile risbe obglavljenega voditelja Kim Džong Una tudi brez besed dovolj zgovorne. In čeprav je anketa Inštituta za mir in združitev Državne univerze v Seulu pokazala, da je blizu 54 odstotkov Južnih Korejcev prepričanih, da je združitev nujna, jih samo 2,3 odstotka verjame, da bi lahko do tega prišlo v naslednjih petih letih. Ekipa, v kateri je skupno 22 severnokorejskih športnikov, kolikor jih bo sodelovalo na olimpijskih igrah, je glasnica nečesa, kar se mora zgoditi, a si le majhen del Korejcev želi, da bi se to zgodilo že v času njihovega življenja.
Zdaj je že precej jasno, v kakšnem političnem ozračju se bodo odvijale igre v Pjongčangu, pri čemer pa je še veliko pomembnejše vprašanje, kaj bo po tem, ko bo olimpijski ogenj odšel s Korejskega polotoka. Bo Severna Koreja nadaljevala testiranje jedrskih bomb in balističnih izstrelkov? Bo Južna Koreja obnovila skupne vojaške vaje z ameriško vojsko? Bodo zastavo korejske združitve znova postavili v kot, kot se je v preteklosti zgodilo vsakič, potem ko so športniki obeh Korej pod njo korakali ob patetičnih obljubah politikov, da dveh nacionalnih zastav ne bodo nikoli več potrebovali.
Prihod severnokorejske navijaške ekipe v Južno Korejo. Foto: AP
Nič ni pomembnejše od miru
Prvič se je to zgodilo leta 1991 na svetovnem prvenstvu v namiznem tenisu v japonskem mestu Čibi, nato pa na poletnih olimpijskih igrah – leta 2000 v Sydneyju in leta 2004 v Atenah. Potem ko je Severna Koreja preizkusila jedrsko bombo le sedem mesecev po tem, ko je zastava korejske združitve plapolala nad glavami članov skupne ekipe na zimskih OI v Torinu, je vse do zdaj niso več razvili. Deloma zato, ker so bili v Južni Koreji v minulih desetih letih na oblasti konservativni predsedniki, ki niso bili kdove kako naklonjeni ideji sprave s komunističnim Severom. Deloma pa zato, ker je Severna Koreja od svoje prve jedrske eksplozije do zdaj – s kratkimi prekinitvami, posvečenimi neuspešnim pogajanjem o denuklearizaciji – vztrajala pri dopolnjevanju svojega jedrskega in raketnega programa.
Ko se je maja lani v Modro hišo (predsedniško palačo v Seulu) vselil levičarski predsednik Mun Džae In, je bil izpolnjen vsaj en predpogoj za vrnitev bele zastave z modrim, nerazdeljenim polotokom.
Večina Južnih Korejcev si želi spravo in skorajda nihče od njih si ne želi vojne. A ko se jim je zazdelo, da je imel v pogajanjih o prihodu severnokorejskih športnikov, funkcionarjev, borcev tekvondoja in orkestra glavno besedo Kim Džong Un, ki v njih ni neposredno sodeloval, je pa kljub temu postavljal svoje pogoje, grozil z umikom s pogajanj in določal, kako globoko se bo posegalo in katerih tem se bodo dotaknili, je Munova priljubljenost s 73 odstotkov v hipu zdrsnila na 66 odstotkov, pri čemer še vedno pada. Nekateri so OI v Pjongčangu preimenovali v Olimpijada Pjongjanga, pri čemer so poudarjali prav dejstvo, da je Severna Koreja po mnenju mnogih športne igre izkoristila za lastno propagando, kršenje mednarodnih sankcij in uveljavljanje svoje zasnove narodnostne združitve. Za vse to je povrh vsega od Seula dobila precejšnjo vsoto denarja, pri čemer pa ni sama dala nikakršnega jamstva, da bo miroljubno vzdušje trajalo tudi po koncu olimpijskih iger.
Za Muna in njegove somišljenike je to pomembno, kajti nič, in to velja tudi za šport, ni pomembnejše od miru. Ali se bodo z njim strinjali tudi Američani, Kitajci, Japonci in Rusi, se bo pokazalo pozneje. Za zdaj je jasno le eno: v Pjongčangu bo veliko Pjongjanga. Ali je to dobro ali ne, pa se bo pokazalo po koncu iger.
