Pod zastavo mavričnih barv

Pjongčang – Tako kakor vse olimpijske igre se tudi tokratne zimske igre spominjajo zmag, ki niso neposredno povezane s športom. Na politični ravni so Severna Koreja in njeni visoki predstavniki prišli v olimpijsko zgodovino že zato, ker so bili tu. Toda na človeški ravni olimpijskih iger so led predsodkov in diskriminacije najodločneje prebili pripadniki skupnosti LGBT.

Ameriški smučar prostega sloga Gus Kentworthy je pred tekmo in pred televizijskimi kamerami poljubil svojega partnerja Matthewa Wilkasa ter na Instagramu objavil fotografijo, na kateri se držita za roke. »Moj Seul mate!« je zapisal in izkoristil fonetično podobnost med imenom južnokorejskega glavnega mesta in angleškim »soulmate«, čemur bi po naše rekli »sorodna duša«.

Že pred tem je bilo po mestu Gangnung, v katerem so vse arene za športe na ledu, večkrat slišati izjave ameriškega umetnostnega drsalca Adama Rippona, ki je osvojil bronasto medaljo v ekipnem nastopu, vendar je v petek v individualnem ostal brez medalje. »Rippon si je vseeno zaslužil neko drugo medaljo,« je Guardianova novinarka Rebecca Nicholson komentirala njegovo sedmo mesto. To bi bila medalja za iskrenost, šarm, pogum in odrezavost, s katerimi je 28-letni Američan v enem stavku obračunal s sedanjim ameriškim političnim mnenjem in zlasti s podpredsednikom Mikom Penceom, ki je na slavnostnem odprtju iger zastopal Washington.

Na vprašanje, ali mu je žal, da Pence ni pokazal zanimanja za srečanje z njim, je Rippon odgovoril: »Mislite z Mikom Penceom? Tistim, ki je financiral zdravljenje za spreobrnitev gejev? Ne, s tem se ne morem strinjati!«

Urad ameriškega podpredsednika je nato zatrjeval, da gre za »lažne novice«, in trdil, da Ripponova trditev ni resnična, vendar ima olimpijski športnik dober spomin, zato je dobesedno navajal besede iz Penceove predvolilne kampanje leta 2000, ko je Pence na internetu jasno in nedvomno podprl sklad za »ustanove, ki pomagajo tistim, ki bi radi spremenili svoje spolno vedenje«.

Priročen tudi zlomljen palec

Gus Kentworthy je pokazal, da ni naklonjen Penceu, tudi takrat, ko si je na treningu prejšnji teden zlomil palec. Na Twitterju je objavil rentgensko sliko zlomljene kosti in imobiliziran palec desne roke ter o dogodku povedal, da mu »ne bo preprečil, da bi tekmoval, vendar mu bo preprečil, da bi se rokoval s Penceom«.

Pjongčang je prišel v zgodovino tako, da na tokratnih igrah sodeluje 15 športnikov in športnic, ki so odkrito homoseksualno usmerjeni. To je velik napredek tudi glede na Soči, kjer so se mnogi, med drugim Kentworthy, odločili, da ne bodo jasno povedali, kakšna je njihova spolna usmerjenost. Niso namreč hoteli povzročiti političnih škandalov v državi, v kateri je nekaj mesecev pred začetkom zimskih iger predsednik Vladimir Putin podpisal zakon, ki prepoveduje gejevsko propagando.

Prvo olimpijsko zlato

Toda ko je v Pjongčangu Kanadčan Eric Redford postal prvi odkrito homoseksualno usmerjen športnik, ki je osvojil zlato medaljo na olimpijskih igrah (v tekmovanju v parih v umetnostnem drsanju je nastopil skupaj z Meagan Duhamel), je bil to eden od prelomnih dogodkov, ki bodo v prihodnje zelo pomembni tudi za južnokorejsko družbo. Kanadska hiša je edina državna olimpijska hiša, ki se v Pjongčangu športnikom in obiskovalcem predstavlja tudi kot »hiša ponosa«. »Kot Kanadčani bi radi pokazali, kakšne so naše vrednote, ena od naših vrednot pa je vključenost, različnost, zato si prizadevamo, da bi bila naša hiša zatočišče za vsakogar, ki bi nas rad obiskal,« je izjavil predstavnik za medije kanadskega olimpijskega komiteja Photi Sotiropoulos.

Za gostitelje olimpijskih iger je bil to prav poseben navdih.

Človekove pravice za vse

Kajti v Južni Koreji homoseksualne zveze niso nezakonite, vendar istospolne poroke še vedno niso uzakonjene. Republika Koreja, ki je ena najrazvitejših držav in ima glavno mesto, ki je na visokem četrtem mestu na lestvici najbogatejših svetovnih prestolnic, je demokratična in tehnološko izjemno napredna, zato bi se vsekakor rada prikazala tudi kot sodobna družba, v kateri so svoboščine posameznika in človekove pravice nesporne vrednote.

V dolgi korejski zgodovini so homoseksualnost nekoč že omenjali kot nekaj naravnega, saj vsi vedo, da sta kralja iz slavne dinastije Gorjeo imela »vončunge« oziroma moške ljubimce, vendar se danes zdi bolj tvegano pokazati takšno spolno usmerjenost kakor pred davnimi časi. Julija lani se je redne letne parade ponosa v Seulu udeležilo rekordnih 85.000 ljudi, vendar so se okoli njih zbrali protigejevski pripadniki protestantskih cerkva, ki so s parolami in s prepevanjem gospelov glasno nasprotovali zagovornikom vključenosti in enakopravnosti.

Ko je bil Mun Dže In lani ob tem času še med predvolilno kampanjo, so člani njegove Demokratične stranke Koreje trdili, da bo prvi »feministični predsednik« Južne Koreje. Geji ga držijo za besedo, kadar gre za enakopravnost žensk, vendar se mnogi sprašujejo, ali jo je sploh mogoče doseči v družbi, ki dovoljuje sovražni govor o pripadnikih skupnosti LGBT, ki so simbol pravic do različnosti.

Mnogi se zato v Seulu tiho veselijo vseh zmag gejevskih športnikov v Pjongčangu. »Vsakič, kadar stopijo pred kamere in se poljubijo ali dvignejo zastavo mavričnih barv, razbijejo še del tabuja,« mi je rekel neki mladenič v Starbucksu v Seulu. Nisem ga vprašala, ali je gej, saj to sploh ni bilo pomembno. Pogovarjala sva se o človekovih pravicah na splošno. Te pa ne morejo obstajati za nekatere, če jih drugim odrekajo.