Pomembno je imenovati se Kim

Pjongčang – Slavnostnega odprtja zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu sta se udeležila severnokorejska gosta Kim Jo Džong in Kim Jong Nam. Severna Koreja bo poslala delegacijo tudi na zaključno slovesnost v nedeljo, vodil jo bo Kim Jong Čol. Omenjeni trije Kimi niso v sorodu. To je samo najpogostejši korejski priimek, tako severno kot južno od 38. vzporednika. 

V Južni Koreji pravijo, da če bi s hriba Namsan v središču Seula vrgli kamen, bi verjetno zadeli nekoga, ki se piše Kim ali Li. Med 51 milijoni Južnih Korejcev je vsak peti Kim, sledijo jim Lijevi in Parkovi, te tri priimke pa ima kar 68 odstotkov skupnega prebivalstva.

Trenerka južnokorejske reprezentance v kerlingu se je morala s tem vprašanjem spoprijeti, ko je spoznala, da se vsa dekleta v ekipi pišejo Kim. Če je vzkliknila: »Kimova, pazi na položaj leve noge!« so se obrnile vse hkrati. Nato so sama dekleta ugotovila, da jih bodo vsi lažje razlikovali, če bodo imela vzdevke, in odločile so se, da bodo vzdevke izbrale po najljubši hrani za zajtrk.

Tako je Kim Jong Mi postala Palačinka, njena sestra Kim Kjong E je postala Zrezek (to sta v reprezentanci edini dekleti Kim, ki sta v sorodu), Kim Eun Džung je izbrala vzdevek Annie po znamki kalifornijskega jogurta, Kim Čo Hi je izbrala ime piškotov Chocho, Kim Son Jong pa je prevzela vzdevek Sunny po jajcu na oko, ki spominja na sonce.

Vsa dekleta iz moštva za kerling prihajajo iz južnokorejske pokrajine Gjongsangbuk, ki je znana po pridelavi česna, zato so dobile skupinski vzdevek »Česnova dekleta«, vendar to ni več povezano s priimkom Kim.

Od 121 športnikov, kolikor jih v Pjongčangu tekmuje za Južno Korejo, se jih 34 piše Kim. Skoraj polovica delegacije olimpijskih gostiteljev ima enega od treh najpogostejših priimkov (Lijev je 13, Parkov je 9) in nekdo je izračunal, da bi vsaj glede na statistične podatke med tistimi, ki navijajo za Česnova dekleta s skupnim priimkom, v ledeni dvorani v Gangnungu vsak peti prav tako moral biti Kim.

Priimek je sveta stvar

Spomnimo se tudi, da se najslavnejša med vsemi južnokorejskimi zimskimi športniki prav tako piše Kim. Na Zahodu slavni umetnostni drsalki pogosto pravijo Juna Kim in tako prilagajajo njeno ime naši tradiciji (pa tudi filozofiji), po kateri osebno ime zapišemo pred priimkom. Toda v Koreji je tako kakor na Kitajskem priimek vedno na prvem mestu – Kim Juna. V nasprotju z Japonkami, ki jim zakon določa, da morajo po poroki spremeniti svoj priimek v moževega, Korejke obdržijo svoje dekliško ime tudi v zakonski zvezi. Korejci včasih spremenijo svoje osebno ime, za to imajo na voljo celo specializirane prerokovalce, da jim izberejo ime, ki prinaša srečo. Toda družinsko ime je sveta stvar, ki jo podedujejo od prednikov. Tega se ne sme spreminjati.

Če Kim zapišemo s kitajsko pismenko, to pomeni »zlato« ali »kovina«, vendar v Koreji etimološkemu pomenu priimka ne pripisujejo prevelikega pomena, poleg tega je država v 15. stoletju prevzela fonetično pisavo »hangul« in zdaj uporablja kitajske pismenke večinoma samo še za zemljepisna lastna imena. Toda na vprašanje, zakaj je ta priimek tako pogost, ni enotnega odgovora. Zgodovinarji in etnologi pravijo, da je to povezano s staro korejsko fevdalno tradicijo, ki niti ni poznala priimka kot sredstva za prepoznavanje identitete ljudi. Vse do dinastije Džoseon (vladala je od leta 1392 do japonske kolonizacije leta 1910) so bili priimki redki ter so celo med vladanjem te dinastije ostali privilegij kraljeve družine in maloštevilnega plemstva.

Menihi, trgovci, rokodelci ali kmetje, denimo – da o služabnikih in šamanih, ki so veljali za najnižji družbeni sloj, niti ne govorimo –, so imeli samo osebno ime. V času dinastije Gorjeo, ki je vladala pred Džoseoni, je kralj Geon podelil priimek podanikom kot nagrado za zvestobo pri opravljanju dvorne službe.

Koreja je od Kitajcev prevzela meritokratski sistem državnih izpitov, ki jih je moral opraviti vsak, ki je hotel postati državni uslužbenec, in tisti, ki so se prijavili za izpit, so morali pred imenom zapisati tudi priimek. Zato so ugledne družine za svoje člane izbrale priimek in med drugim so ga lahko pridobile tako, da so kupile rodoslovno deblo od nekega (pogosto propadlega) plemiča ali od plemiške družine, ki je ostala brez družinskega naslednika. Tako so hkrati kupili tudi njegov priimek.

Včasih klani, zdaj poklici

Tako lahko pojasnimo prevlado Kimov in Lijev. To sta bila najpogostejša priimka med plemstvom starodavne Koreje, zato si jih je rada prisvajala tudi novopečena lokalna elita. Da bi se med seboj razlikovali in – kar je še pomembneje – da bi vedeli, kdo je s kom v sorodu, so morali ob svojem Kimu zapisati še to, kateremu od 300 klanov pripadajo, in vse do leta 1997 je zakon prepovedoval poroko med Kimoma iz istega klana. Danes se med seboj pogosteje ločijo po poklicu, zato Kimu, denimo, dodajo »profesor-nim«, pri čemer je »nim« častni naziv. Torej bi se prevod glasil: »Spoštovani profesor Kim.«

Potem ko so leta 1894 odpravili fevdalni družbeni sistem, so »navadni« ljudje lahko pridobili priimek, novi zakon o popisu prebivalstva iz leta 1909 pa je določal, da morajo ljudje ob vpisu v register nujno zapisati še priimek. Številni pripadniki nižjih slojev so šele takrat morali izbrati svoj priimek, zato je razumljivo, da so prevzemali najpogostejše priimke. Južna Koreja je tako vse do prek kratkim imela komaj 300 različnih priimkov. Zdaj jih ima približno 5000, in to predvsem zaradi priseljevanja tujcev na polotok.

Kljub temu je Kim ostal najpogostejši priimek. V čakalnici pri zdravniku zato vedno kličejo ljudi s polnim imenom in priimkom. Toda v slačilnici reprezentance v kerlingu precej bolje zveni Palačinka, Zrezek ali Chocho.