Tiskane izdaje
Štiri leta so naokrog, spomini na Soči zlepa ne zbledijo. Na niz slovenskih kolajn, imenitno predstavitev v elitni druščini naših risov na ledu, ekipni duh olimpijske odprave pod vodstvom Petre Majdič, a takrat tudi zelo opazno pomankljivost: lepo je bilo ploskati vsem velikim predstavam Tine Maze, Petra Prevca, Anžeta Kopitarja in drugih junakov, a da bi jih še vidneje predstavili tudi pisani mednarodni druščini na prizorišču, žal ni šlo. Slovenija pač niti ob Črnem morju niti v hribih pod Kavkazom tam ni imela svoje hiše. Tako kot tudi ne na zadnjih poletnih igrah v Riu in še štiri leta prej v Londonu.
Za deželo, ki se po številu prebivalstva, kupni moči, virih vlaganja, trgovini kajpak nikdar ne bo mogla primerjati s svetovnimi velesilami, vedno znova udari na plano pomislek o stroških in nato smiselnosti ter učinkovitosti promocije, kot si jo posamezne države privoščijo ob velikih športnih dogodkih. A že pristop precej velja in četudi si nekateri preprosto ne morejo omisliti tako mogočnih prostorov za druženje, srečanja s pokrovitelji in navijači ali predstavitev turistične in kulinarične ponudbe, so lahko tudi manjši objekti lahko zelo prisrčni in posrečeni. Takšna je bila denimo »Slovaška točka« pred štirimi leti na železniški postaji v Sočiju. Ko sem takrat o tej pisal v dnevniku z olimpijskih iger in potožil, čemu si česa podobnega niso omislili tudi pri slovenski reprezentanci, je takoj po objavi sledila opazka iz OKS: »Spoštovani Siniša, vse lepo in prav, toda nimamo denarja …«
No, k sreči je letos drugače. Blagajna krovne športne organizacije, kolikor vem, zdaj ni kaj prida bolj polna kot pred štirimi leti, toda naveza s Kolektorjem, ki že dve desetletji posluje tudi s Korejo, je obrodila sadove in tako prvič po Vancouvru 2010 športni in poslovni svet na olimpijskih igrah lahko spet vstopi v Slovensko hišo. Že Kekec je nekoč vedel, kako pomembna je dobra volja (»To si piši za uho …«), ta seveda ne more vedno rešiti vseh težav, toda tako kot je Slovakom pred štirimi pomagal rojak poslovnež v Rusiji, je zdaj tudi v slovenskem primeru podobno. In če prideta skozi vrata Jean Todt, velikan iz prestižnega sveta formule 1, ali pa Ban Ki Mun, nekdanji generalni sekretar OZN, potem res ne sme biti več dvomov ali vprašanj, zakaj bi imeli svojo hišo na olimpijskih igrah. Saj Američane, Nemce, Avstrijce ali Švicarje navzoči na zimskem športnem spektaklu dobro poznajo, a vseeno tudi tu poskusijo pridobiti novo naklonjenost ali pa možnost odpiranja naslednjih trgov. Vsak rad preseneti ali navduši s kakšno značilnostjo svoje dežele, tujci se po doslej doživetem navdušujejo nad smrekovim lesom, posrečenim kozolcem, gobovo juho, potico, »šmornom« iz velike ponve, najbolj pa nad prijaznostjo ekipe gostiteljev v Slovenski hiši, ki jo vodi nekdanji biatlonec Peter Dokl. Takšne naložbe veter, ki sicer neusmiljeno piha po prizoriščih OI, zlepa ne bo odnesel!
Poslušajmo Kekca
Olimpijske hiše so lahko prijetne. Takšna je bila denimo »Slovaška točka« pred štirimi leti na železniški postaji v Sočiju.
Objavljeno
11. februar 2018 22.45
