Prvič

Zimske olimpijske igre 2018, ki se bodo končale jutri, so bile vsekakor nekaj posebnega. Prvič jih je gostila Južna Koreja, zelo netradicionalna zimska država, ki ji je uspelo v tretjem kandidacijskem poskusu, pri tem pa je Pjončgang premagal francoski Annency in nemški München. Prvič je zimske OI gostila azijska država, ki ni Japonska, naslednja jih bo Kitajska s Pekingom.

Korejski zimski »prvič« je bil po organizacijski plati zadetek v polno, saj je večina stvari delovala brezhibno, nekaj pa je bilo še sprotnega prilagajanja, tudi improvizacije, česar sicer od Korejcev ne bi pričakovali. Prav tako je bilo vse v najlepšem redu z varnostnega vidika, četudi geografsko morda to ni najbolj varno območje, a prisotnost severnokorejskih športnikov je bila tako ali tako zagotovilo, da Kim Džong Un ne bo kazal svoje jedrske moči. A pri igrah v Pjongčangu sta se uresničila druga dva strahova, prvi je bil mraz in drugi, da so bile to v veliki meri igre brez duše. Če odštejemo številne prostovoljce na vsakem koraku, tu ni bilo občutka, da se dogaja kaj prav posebnega, težko bi rekli, da je okolje zelo zaživelo z igrami, prazne tribune so govorile svoje, pravega vzdušja ni bilo. Pri tem pa le ne smemo pozabiti na zborček severnokorejskih navijačic, ki so bile pogosto bolj v središču pozornosti od tekmovalcev.

Prve nejaponske igre v Aziji ne bodo ostale prav globoko zasidrane v spominu, vrnitev na bolj tradicionalna prizorišča se zdi po Pekingu edina prava. Bo pa za vedno ostalo v spominu, da so bile to prve olimpijske igre, na katerih se Rusija zaradi dopinškega škandala ni smela predstaviti s svojo zastavo, himno, nacionalnimi barvami. Igre so poskrbele tudi za (začasno) otoplitev odnosov med Korejama, ki sta nastopili s skupno žensko hokejsko reprezentanco in na slovesnosti ob odprtju korakali pod skupno zastavo, prvi stisk roke sestre severnokorejskega diktatorja Kim Džong Una, Kim Jo Džong, z južnokorejskim predsednikom Mun Džae Inom, pa je bil sploh zgodovinski dogodek.

V Pjongčangu je nastopilo skoraj 3000 tekmovalcev iz 92 držav, kar je rekordno število za zimske igre, šest držav je prvič nastopilo na največjem zimskem tekmovanju. Debitirali so Ekvador, Eritreja, Kosovo, Malezija, Nigerija in Singapur, zimski športi se selijo v države, ki jih ne povezujemo s snegom. Kanadčan Eric Radford je postal prvi odkrito homoseksualno usmerjen športnik, ki je osvojil zlato kolajno na zimskih olimpijskih igrah, še precej stvari bi se našlo za rubriko »prvič«, številne iz tehnološkega vidika.

Svoj prvič bi lahko prispevala tudi Slovenija, saj bi lahko Jakov Fak postal prvi zimski športnik, ki bi na slovesnostih ob odprtju iger nosil zastavo dveh različnih držav, potem ko je že bil hrvaški zastavonoša. A to zgodbo nam je prav tipično slovensko uspelo uničiti, pretehtala je peščica nestrpnežev. Je pa svoj prvič pisalo tudi Delo. Če odštejemo olimpijske igre v Sarajevu 1984, ki so bile tedaj naše in se je iz Ljubljane na prizorišče preselila skorajda celotna redakcija, še nikdar doslej na OI časopis ni poslal novinarke …