Tiskane izdaje
Olimpijske igre so se preselile na Daljni vzhod. S Pjongčangom 2018 se začenja azijska trilogija, ki se bo nadaljevala s poletnim Tokiom 2020 in končala z zimskim Pekingom 2022. Južna Koreja bo prva med tremi vodilnimi azijskimi gospodarskimi velesilami prek športa kazala svetu, kaj zmore, kakšni sta njena kultura in preteklost ter tudi kakšna je njena vizija prihodnosti. Zimske olimpijske igre niso največji športni oder na zemeljski obli – letos bo ta pripadel Rusiji z nogometnim svetovnim prvenstvom –, a dovolj globalen, da prireditelji dosežejo želene promocijske učinke. Žal so tudi oder za doseganje političnih ciljev, kar je tem igram naložilo veliko nešportne prtljage. Toliko, kolikor je okoli olimpijskih iger ni bilo 30 let, ko so bile nazadnje v Južni Koreji. Seul 1988 je bojkotirala Severna Koreja, pridružila se ji je zaveznica Kuba. Manjkale so še reprezentance Etiopije, Albanije, Sejšelov, Nikaragve in Madagaskarja. Bojkota razsežnosti Moskve 1980 in Los Angelesa 1984 vendarle ni bilo, to so bile zadnje igre »prve« hladne vojne.
Pred olimpijsko vrnitvijo v Korejo so obrisi novodobne hladne vojne v šport zarezali drugače. Sovjetske zveze ni več, zato pa je tu kot antipod zahodnim velesilam še vedno Rusija, ki se je pred domačimi igrami v Sočiju 2014 oprijela preverjenega recepta dopinških rabot iz časov srpa in kladiva. Borci proti dopingu so najverjetneje imeli plemenite namene, ko so se je lotili, a se je lov na ruske glave sprevrgel v politično farso, v kateri so Putinovi grešniki, ki naj bi prepovedane metode uporabljali pod okriljem države, v povsem drugi kategoriji kot tisti, ki so to počeli na zahodu s podporo velikih korporacij. Pristop MOK pravnega »streljanja s šibrovko«, v katerem ni pomembno, ali ob prekrškarjih zadenejo tudi nedolžne športnike, je iz Športnega razsodišča v Lozani (CAS) dobil hud udarec s suspenzom kazni za 28 ruskih športnikov iz Sočija.
Epilog te zgodbe ni znan, kot je v megli tudi usoda »ledenega miru« med Korejama, ki so ju OI to pot vsaj na videz bolj združile. Združene hokejistke z obeh strani polotoka bodo kot politični simbol iger deležne precej več pozornosti, kot bi si jo zaslužile po športni plati. Čas pa bo tudi pokazal, ali pomenijo začetek pravega, toplejšega miru, ali so le puhlica, za katero se skriva za mesec dni kupljen duševni mir, med katerim se bo govorilo o športnikih in ne o tem, kdo ima večji gumb za aktivacijo jedrskega orožja.
Slovenija velikega vpliva na globalne športnopolitične premike ne bo imela, čeprav ima ta čas največ vplivnih funkcionarjev doslej in zna slediti svetovnim trendom – pozitivnim in negativnim. Svojo malo hladno vojno smo si brez potrebe zakuhali s peripetijo okoli Jakova Faka in izbire zastavonoše na odprtju iger, na katerih Teja Gregorin zaradi dopinga ne bo branila bronaste kolajne iz Sočija. V naslednjih treh tednih bi morali v ospredje vendarle stopiti športni izzivi in zgodbe. Bodo Peter Prevc in drugi slovenski orli za največjo tekmo zime sestavili vrhunski mozaik, bodo alpski smučarke in smučarji konkurenčni brez poškodovane Ilke Štuhec, kako se bodo hokejisti znašli brez prvega zvezdnika Anžeta Kopitarja? Tu bi si vsekakor želeli, da se zgodovina ponavlja, Slovenija se je nazadnje iz Sočija nenadejano vrnila z rekordnimi osmimi kolajnami.
Dokaz, da so nekatere teme brezčasne, pa ob spominu na »padle borce« iz športnega uredništva Dela, ki se jim je pred dnevi pridružil Jože »Pepi« Dekleva. Evgen »Kuki« Bergant je v torek, 6. februarja 1968, na dan odprtja zimskih olimpijskih iger v Grenoblu med drugim zapisal: Tradicijo olimpijskih iger kot najpomembnejše, vsaka štiri leta ponavljajoče se parade najboljših športnikov vsega sveta, bi vsekakor veljalo ohraniti. Zunanji okvir te prireditve bi kajpak lahko postal (ali celo moral postati) skromnejši, srečanje športne mladine sveta pa je nedvomno tako dragoceno, da bi si ga bilo treba omisliti, če že ne bi obstajalo. Upoštevati je namreč treba, da je šport pravzaprav edino področje človekovega udejstvovanja, ki pozna tako univerzalno manifestacijo. Zatorej: pozdrav letošnjim olimpijskim igram z željo, da bi jim – v miru – sledile še mnoge.
***
Uvodnik iz posebne priloge Zimske olimpijske igre 2018 na kar 96 straneh, ki jo danes dobite skupaj s časnikom Delo, Sobotno prilogo in Nedelom.
