Tiskane izdaje
»Jugoslavija na Bjelašnici dočakala svoj veliki dan v alpskem smučanju,« je bil eden od naslovov člankov, ki so bili objavljeni v Delu dan po tem, ko je slovenski smučar Jure Franko 14. februarja 1984 na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu osvojil srebrno medaljo v veleslalomu. Njegova kolajna je imela za slovensko, takrat še jugoslovansko smučanje, zgodovinski pomen, saj je šlo za prvo zimsko olimpijsko kolajno za nekdanjo skupno državo Jugoslavijo. Tako po Sarajevu kot po preostali Jugoslaviji se je razlegal ljudski slogan »Volimo Jureka više nego bureka« oziroma »Jureta imamo raje kot burek«.
Prva kolajna
»Uresničila se je dolgoletna želja, dosanjan je šestdesetletni sen o zimski olimpijski kolajni za Jugoslavijo. To, kar je Bojan Križaj pred štirimi leti izgubil za pičle štiri stotinke sekunde, včeraj ni zamudil Jure Franko in prvo kolajno še posrebril,« je v Temi dneva na prvi strani sredinega Dela 15. februarja 1984 zapisal Delov novinar in urednik Vlado Šlamberger. Tistega dne je bila Frankovemu odličju posvečena tudi celotna prva stran Olimpijskega Dela, snopiča, ki ga v Delu že tradicionalno pripravljamo ob olimpijskih igrah.
Vztrajaš do konca
»Vedel sem, da moram samo napadati, če hočem kolajno,« je ob svojem velikem uspehu na strmini Bjelašnice takrat dejal Jure Franko, ki se dogodka rad spominja še danes, saj je pustil pomemben pečat v njegovem življenju.
»Olimpijske igre v Sarajevu imam vsekakor v lepe spominu,« nam je v telefonskem pogovoru nekaj dni pred začetkom zimskih olimpijskih iger v Južni Koreji povedal Franko in nadaljeval svojo zgodbo: »Po prvem teku sem bil na četrtem mestu, zato sem vedel, da sem blizu kolajne. Po takratnih pravilih se je v drugem teku smučalo v obratnem vrstnem redu - najprej je smučal petouvrščeni, nato četrtouvrščeni in tako naprej do prvega mesta. Zato sem čutil, da imam možnosti, če bom le prehitel Borisa (op. a. Borisa Strela), ki je bil na petem mestu po prvem teku. Boris je bil človek velikih tekem in ko sem videl, da sem ga v drugem teku prehitel, sem vedel, da sem zelo dobro odsmučal. Ker sem v tistem trenutku prevzel vodstvo, sem v cilju simbolično dvignil roko. Ljudje so bučno slavili.« Doda še, da so bili takrat zelo močna ekipa in so si bili konkurenca. Za današnje ekipe meni, da niso tako močne kot je bila njihova.
Obe preizkušnji na isti dan
Franko nam v pogovoru zaupa še eno zanimivo podrobnost, ki je po njegovem tudi prispevala k medalji. »Meni v prid je takrat šlo dejstvo, da so morali organizatorji zaradi vremenskih nevšečnosti - na olimpijski prizoriščih je tistega leta snežilo kot za stavo -spremeniti program. Po prvotnem programu je bila veleslalomska tekma predvidena 16. in 17. januarja, a so jo zaradi vremena prestavljali vse do 14. februarja, saj so hoteli najprej izvesti smukaško preizkušnjo, za katero pa mora biti vreme lepo. Malokdo ve, da so po takratnih pravilih drugi tek veleslaloma organizirali naslednji dan, na Bjelašnici pa so tistega 14. februarja oba teka izpeljali na isti dan. Tako je odpadlo tisto mučno čakanje in zelo verjetno neprespana noč.«
Olimpijska popotnica za življenje
Zanimalo nas je, kaj mu je dal šport, ne nazadnje olimpijska kolajna. Franko pravi, da te šport nauči discipline, reda in vztrajnosti, rezultati pa dvignejo tvoje zaupanje vase in ti pomagajo premagati strah. To so izkušnje, na katere se lahko obesiš tudi kasneje v življenju - če si zmogel športno kariero, boš tudi kaj drugega. Oziroma, kot mu je nekoč dejala prijateljica smukačica: »Če me ni bilo strah smuka, zakaj bi me bilo strah pogodb.«
»Olimpijsko odličje vsekakor da človeku neko kredibilnost in zbudi zaupanje pri sogovorniku. To je tisto, s čimer se lahko brez zadržkov predstaviš kjerkoli v svetu in vsi bodo vedeli, da je za takšen rezultat potrebno veliko,« še pove Franko.
Kaj se je spremenilo
Na koncu smo sogovornika vprašali, ali se je smučanje od njegovih tekmovalnih dni do danes spremenil. Jasno, tehnologija je brez dvoma napredovala, a igra stotink je ostala. »Danes gre morda res za stotinko ali dve, a tako je bilo tudi v mojih časih. Bojan Križaj je na svojih prvih olimpijskih igrah za štiri stotinke zgrešil kolajno. Prav ta natančna izmerljivost je lepota in krutost športa obenem. Šport je tu črno-bel, ali si na zmagovalnem odru ali pač nisi. Cilj je vedno znan. Življenje po drugi strani pa je drugačno, prav nič črno-belo,« sklene Franko in še enkrat ponovi, da je bil 14. februar 1984 zanj čaroben, četudi se dogajanja po tekmi ne spomni več tako jasno. Ne, zmage niso zapili, evforija je bila prevelika.
