Tiskane izdaje
Franci Petek nadaljuje trend, da so vodje slovenskih reprezentanc na olimpijskih igrah nekdanji vrhunski športniki. Na zadnjih dveh igrah, v Riu de Janeiru in Sočiju, sta bila to Iztok Čop in Petra Majdič, v Pekingu pa Andraž Vehovar. Nekdanji svetovni prvak v smučarskih skokih je igre izkusil kot tekmovalec ter kot športni direktor za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo, ta čas je direktor Smučarske zveze Slovenije, na svojo novo olimpijsko vlogo pa se je pripravljal tudi s pogostimi ogledi tekem različnih panog v živo.
To bodo vaše četrte olimpijske igre v tretji različni vlogi. Katere so se vam doslej najbolj vtisnile v spomin, pri čemer ste bili v Albertvillu leta 1992 tudi sploh prvi nosilec slovenske zastave na slovesnosti ob odprtju?
Težko rečem, katere so se mi najbolj vtisnile v spomin, vsake igre so nekaj posebnega, ne glede, v kakšni vlogi si tam. Seveda so bile igre v Albertvillu prav posebne, ker so bile prve za samostojno Slovenijo, šele pozneje sem dojel, kakšna izjemna čast me je doletela, da sem bil prvi zastavonoša. Tedaj nismo toliko razmišljali o tem, kako zgodovinsko pomemben trenutek je to, tega smo se začeli zavedati s časovnim zamikom. Na svojih drugih igrah v Lillehammerju sem bil tekmovalno na dnu, a so bili vzdušje, ljudje, narava in organiziranost izjemni, zato je s tega vidika spomin nanje res lep. V Vancouvru pa sem bil v povsem drugi vlogi, ko ne skrbiš več zase, ampak za druge, si bolj odprt, spremljaš tudi druge športe, medtem ko je Pjongčang za zdaj še povsem nepopisan list.
Če je še nepopisan list, se doslej z njim še niste ukvarjali in bodo torej vaše zadolžitve le med igrami?
V zadnjem času je bilo zelo veliko dogajanja z organizacijo različnih tekem pri nas, to je zahtevalo veliko časa, dejstvo pa je, da bodo moje naloge večje v Pjongčangu. Ekipa na OKS je zares zelo utečena, da poskrbi za vse pred igrami, tudi o vseh težavah sem bil obveščen, ko so bile te že odpravljene. V bistvu sem bil doslej le podpora za informacije, ki jih je potrebovala. Grem pa v Južno Korejo nekaj dni pred začetkom iger, da se seznanim z okoljem.
Kako pa vidite svojo vlogo kot vodja reprezentance?
Mi, ki smo v vodstvu reprezentance, smo tu zaradi športnikov. Naša glavna vloga je, da poskrbimo, da se bo za njih vse tekoče odvijalo. Seveda predstavljamo našo reprezentanco, tako da je pomemben tudi protokolarni del, tretje pa je, da si na voljo, če bo kdo potreboval morda samo pogovor ali pa nekoga, ki ga bo poslušal.
Ko so vas predstavili kot vodjo, je Iztok Čop dejal, da vam bodo prav prišle tudi pedagoške veščine ...
Bomo videli, verjetno pa je tudi na tem nekaj resnice.
S kakšnimi pričakovanji odhajate v Južno Korejo? Omenili ste že Lillehammer, te igre bodo gotovo veliko manj avtentične.
Dejstvo je, da gremo v okolje, v katerem zimski športi niso njihovi nacionalni. Vemo, da kultura na Daljnem vzhodu zelo spoštuje red in hierarhijo, vse mora biti po protokolu, zato bi bilo lahko v kakšnih delih dokaj togo, a pustimo se presenetiti. Gremo na drugi konec sveta in tudi to je vznemirljivo, da gremo nekam, kamor si želimo, da se razširijo ali utrdijo zimski športi. Zdaj bomo imeli s Pjongčangom in Pekingom celo dve priložnosti, da se razširimo v Azijo.
Kakšni pa so bili v zadnjih mesecih občutki zaradi geopolitičnega položaja?
Jeseni je bilo res malo bolj vroče, a nelagodja med nami ni bilo, ni bilo dvomov ali strahov. Športniki so vedno v veliki meri osredotočeni le na rezultat in na to, kako bodo čim bolje pripravljeni prišli na prizorišče.
Franci Petek je bil v Alrbertvillu 1992 prvi nosilec slovenske zastave na sovesnosti ob odprtju. Foto: Joco Žnidaršič
To že, a če je v igri jedrsko orožje ...
Če bi bili ogroženi, potem sem prepričan, da bi nas o tem pravočasno obvestili, a na koncu je zmagal razum. Tudi olimpijske igre so pripomogle k temu, da so se politične strasti umirile, prišlo je vsaj do začasne sprave med obema Korejama.
Je Severna Koreja naredila celo reklamo olimpijskim igram?
Gotovo je bilo nekaj pozitivnega s tega vidika.
Je bilo v primeru izključitve ruske reprezentance zaradi dopinga vse skupaj preveč politično?
To je odločitev, ki ima gromozansko težo, tudi v političnem smislu in zunanjepolitičnih odnosih. To sicer je moteče, je pa prav, da se boj proti dopingu nadaljuje, a težko je biti pameten, kakšni vzvodi in retorika so tisti, ki so najbolj modri. Zadeva je vsekakor pereča, težka za športnike, ki bi bili neupravičeno kaznovani v paketu, po drugi strani pa mora biti ničelna toleranca do dopinga. Iščejo se načini, kako osvestiti športnike, tam, kjer se doping sistematično pojavlja, pa kako to razbiti.
Ste hokejski navdušenec, koliko čara igram bo vzelo, da ne bo prekinitve NHL?
NHL je zelo spromoviran, je pa veliko odličnih igralcev, ki nikdar ne zaigrajo v tem tekmovanju. Ne verjamem, da bo kakovost veliko nižja, je pa res, da iz NHL poznamo več imen. Hokej je sam po sebi zelo zanimiv, če si nasproti stojita kolikor toliko enakovredni ekipi. Vedno rad pogledam tekmo, tudi v nižjih (starostnih) kategorijah.
Slovenija je tako ostala brez Anžeta Kopitarja, prav tako ne bo Ilke Štuhec, v bistvu torej dveh naših največjih zvezd.
Želeli bi si imeti popolno ekipo, a pri tem ne moremo nič, gre za višjo silo. Bistveno je, da smo osredotočeni na tiste, ki bodo v Pjongčangu, in bomo njim dali vedeti, da jim zaupamo in da verjamemo, da so spodobni doseči dobre rezultate.
Ilka bi bila kandidatka za kolajno, verjetno več kot eno, koliko jih zdaj napovedujete naši reprezentanci?
Napovedovanju bi se izognil, bodo pa v reprezentanci športniki, ki so sposobni poseči po kolajnah. Vsako odličje, ki ga bomo osvojili, bomo zelo cenili, saj ni nekaj samoumevnega. Kolajne se »zgodijo«. Sicer leta delaš zanje, a na tekmah je razplet nepredvidljiv.
Pričakujete pa kakšno?
Zelo je bom vesel.
Se pa strinjava, da je Soči neponovljiv?
Soči moramo dojemati kot nekaj zgodovinskega. Dvomim, da bi lahko dvomilijonski narod ponavljal dosežek ali ga presegel. To moramo zelo spoštovati in se tega zavedati. Nerealno bi bilo zahtevati, da se ponavlja.
Po duši ste skakalec, kako gledate na skakalno ekipo?
Lepo se je sestavljala in verjamem, da so skakalci sposobni nadgraditi rezultate iz svetovnega pokala. Zelo vesel bom, če bodo to zmogli.
Ogledali ste si veliko tekem iz različnih panog v živo, kaj ste videli?
Veseli me, da sem dobil vpogled tudi v panoge, v katerih nisem doma, da sem videl, kakšen je ritem, kakšne so potrebe, kako se tekmovalci pripravljajo na tekmovanja, na samem tekmovanju, kako se odzivajo, kakšen je ustroj okoli njih. Zelo je bilo dobrodošlo za razumevanje, kaj potrebujejo, kako delujejo, kje pristopiti. Vseh tekmovalcev osebno ne poznam, četudi smo se v preteklosti seveda srečevali, in takšni obiski so bili priložnost, da se spoznamo tudi bolj po osebni plati.
