Legalizacija konoplje: Urugvajski eksperiment pod drobnogledom
»Zakonita« marihuana bo v Urugvaju na voljo do konca leta.
Maja Jaklič
onoplja je ena od najbolj razširjenih drog v Urugvaju. Zadnje raziskave kažejo, da jo je poskusila že vsaj petina od 3,3 milijona prebivalcev države, na leto pa je po ocenah zaužijejo od 18 do 22 ton. Spoznanje oblasti, da bi lahko z njeno (obdavčeno) legalizacijo močno popravili stanje na državnem računu in hkrati stopili na rep preprodajalcem, tako ni nič nenavadnega.
Urugvaj je dolgo veljal za eno najvarnejših latinskoameriških držav − v nasprotju z Mehiko in Kolumbijo ga nikoli niso pretresale mamilarske vojne −, a organizirani kriminal je tudi tod razpletel svoje mreže. Če so v državi še leta 2002 zabeležili približno 8500 ropov, se je to število v naslednjem desetletju podvojilo. Leta 2005 so zabeležili skupaj 188 umorov, leta 2012 pa 265, največ v zgodovini. Pojavlja se tudi vse več lokalnih tolp, ki se ukvarjajo predvsem z ropi, tatvinami avtomobilov ter preprodajanjem marihuane in cenene različice kokaina.
V želji, da bi spremenili trend neuspešnega boja s preprodajalci mamil, zmanjšali njihov dobiček in z drogami povezano nasilje, so se v Montevideu odločili za drugačno taktiko − namesto da bi preprečevali prodajo marihuane, jo bodo raje poskušali nadzirati in si pri tem zagotoviti še dodaten priliv sredstev v državno blagajno. Urugvaj je tako decembra lani kot prva država na svetu sprejel odločitev, da legalizira ves proces uporabe konoplje (posedovanje za osebno uporabo že pred tem ni bilo kaznovano), tako proizvodnjo kot tudi prodajo, kupovanje in uživanje, a le pod vladnim nadzorom.
Urugvajske oblasti so na začetku maja razkrile pravila na tržišču, postavile omejitve
na količine, ki jih bodo lahko kupili posamezniki, kakovost in ceno opojne substance
ter sprožile postopek za izdajo licenc za proizvodnjo in distribucijo marihuane. V skladu
z zakonodajo se bodo morali tako uporabniki kot proizvajalci konoplje registrirati. Kupci bodo lahko le urugvajski državljani, starejši od 18 let, kupiti pa bodo smeli največ 40 gramov konoplje na mesec. Urugvajske oblasti so ceno določile pri približno 0,66 evra za gram,
kar je približno 30 odstotkov manj od trenutne cene na črnem trgu. Legalizirana marihuana bo smela vsebovati do 15-odstotno koncentracijo tetrahidrokanabinola (THC), kupiti pa jo bo mogoče v petih različicah. Ceno in kakovost so deloma določili tako, da bo konkurenčna nezakonitemu pridelku marihuane v sosednjem Paragvaju, od koder prihaja v državo skoraj vsa nelegalna konoplja. Prodaja urugvajske konoplje tujcem ne bo dovoljena, prav tako je pridelovalci ne bodo smeli izvažati. Bo pa smel vsakdo doma vzgojiti do šest rastlin konoplje na leto, registrirani kadilski klubi pa do 99 rastlin. Nezakonite proizvajalce in prodajalce bodo čakale stroge kazni.
Nekateri sicer menijo, da urugvajske oblasti z legalizacijo marihuane ne bodo dosegle prav velikega napredka v boju proti kriminalu. Na mednarodne tolpe, ki drogo tihotapijo čez državo, namreč nova zakonodaja predvidoma ne bo vplivala. Mnogi tudi ne verjamejo,
da bo z legalizacijo izginilo povpraševanje po nezakoniti marihuani. Marsikdo se namreč zaradi narave svojega dela noče registrirati kot uporabnik, drugi pa se bojijo, da bodo tovrstni podatki uporabljeni proti njim, če oblast v državi prevzame marihuani nenaklonjena vlada.
Urugvajska odločitev je sprožila tudi plaz kritik Mednarodnega sveta za nadzor drog pri Združenih narodih, ki je Urugvaj posvaril, da bo z legalizacijo prekršil vse doslej podpisane mednarodne sporazume o boju proti drogam. A Montevidea to ni odvrnilo. Urugvajski eksperiment budno spremljajo po vsem svetu, še posebej pozorno v državah, ki iščejo alternativo dragi in krvavi vojni proti drogam pod vodstvom ZDA, še posebej ker tudi Washington sam pri njej ni ravno dosleden. V zadnjih letih so namreč številne ameriške zvezne države uzakonile uporabo marihuane za medicinske namene, vse bolj pa se širi tudi legalizacija rekreativne uporabe konoplje.