Tiskane izdaje
Dober mesec prej, preden je stopil pred javnost, je Janez Cerar na kosilo povabil družino - starše in mlajši sestri – in jih seznanil s svojo odločitvijo ... Po tem srečanju se je po dolgih letih notranjih bojev vanj počasi le začel naseljevati mir.
Abrahamovec iz Radomelj zdaj službuje v hribih na koncu Poljanske doline, v Novi in Stari Oselici, v krajih s »pridnimi, preprostimi ljudmi, ki z malo besed veliko povedo in ki ne improvizirajo«. Ti ljudje mu niso le vir navdiha, ampak tudi močna opora. »Župniji na obrobju geografskih in človeških bivanj« mu je v 2014, ko se je zatekel v ljubljansko nadškofijo, določil takratni novi nadškof Stanislav Zore. »Nanju gledam skozi oči papeža Frančiška,« pravi Cerar, »z obrobja se celota bolje vidi.« Cerarjeva celota je sestavljena iz zlorab na eni in na drugi strani iz cerkvene ignorance, pometanja dejanj »volkov«, kot jih imenuje papež Frančišek, pod preprogo ter zatiskanja oči pred uničenimi življenji in trpljenjem žrtev.
»Cerkveni postopki se premikajo po polžje, čeprav je v veljavi zadnji dokument Vi ste luč sveta, ki določa roke in predvideva zaključek postopkov v devetdesetih dneh ... A to se ne dogaja.«
Dolga leta je Cerar, ranjen od spolnih in čustvenih zlorab, katerih žrtev je bil, globoko v sebi nosil vprašanja brez odgovorov, saj jim ni želel prisluhniti nihče od cerkvenih predstojnikov. Zadostovala jim niso niti zagotovila, da je za vse, kar reče, pripravljen dati tudi življenje. Cerar je molčeč človek. A ko mu je prijatelj, takrat bogoslovec Misijonske družbe Lazaristov, zaupal ime »svojega krvnika s hrvaške obale« in je Cerar spoznal, da gre za istega duhovnika, ki je zločin v 90. letih zagrešil tudi nad njim, je začutil, da ne sme več molčati. »Gre vendar za serijskega zločinca!« si je rekel. Cerkev se je tačas zavijala v zaroto molka, mu zagotavljala, da se je duhovnik najbrž le malce spozabil ter mu svetovala, naj molči, da bo že minilo …
»Ob takšnih izpovedih človek zmrzne«
Pa ni minilo. Še po četrt stoletja ga je zloraba pekla. Civilna iniciativa za zaščito spolnih zlorab v slovenski katoliški Cerkvi je v slabem letu obstoja dokazala, da Cerar ni osamljen primer. Zlorabljene v družini in cerkvi je že pred nastankom iniciative, v petnajstih letih dela v družinski organizaciji, srečeval Kraševec Igor Vovk, oče štirih otrok in direktor Zavoda Iskreni, ki se je najprej ukvarjal z računalništvom, na »duše« in medčloveške odnose pa »preklopil« po praktičnem delu študija pri patru dr. Christianu Gostečniku. Slišal je mnoge presunljive izpovedi: »Ko smo želeli ljudi spodbuditi, da bi zadeve reševali, so nas 'tolažili', češ da za zlorabe vsi vedo. Izvedel sem, da se prenekatera konča s pogajanji za ponižujoče zneske – ne pa tudi za priznanja zlorab.« Gnev se je kopičil …
»Ob izpovedih žrtev zlorab sem čutil nemoč in sram. Prav zaradi 'prenosa' občutka nemoči, sem spoznal, se tudi nič ne premakne. Ob takšnih izpovedih človek zmrzne, podoživi, kar je doživela žrtev,« razlaga Vovk, hvaležen, da ima v ženi tolikšno oporo. Logični rezultat »strahu, ki ga ne sme biti, če želimo pomagati žrtvam«, je bila iniciativa Dovolj.je. Kajti človek, pravi Vovk, mora tudi navzven živeti vrednote, ki jih čuti v srcu. V slabem letu delovanja so prejeli skoraj štirideset prijav. »Na večino smo podali kazenske ovadbe,« pravi Vovk, ki obžaluje, da so mnoge zadeve zastarele: »Kar pa ne pomeni, da se niso zgodile. Cerkveni postopki se premikajo po polžje, čeprav je v veljavi zadnji dokument Vi ste luč sveta, ki določa roke in predvideva zaključek postopkov v devetdesetih dneh ... A to se ne dogaja.« »Ti ljudje se bolj bojijo, da bodo razkriti, kot pa božje sodbe,« pravi lazarist Cerar.
