Potem govori tako, da je čutiti eno samo strast do ustvarjanja. Tako, da se človek vpraša, kako je mogoče, da en človek razmišlja o toliko stvareh, področjih delovanja: o umetnosti, športu, znanosti. In vse to tudi počne. Z navdihom. »Ker brez navdiha ne naredim ene same stvari. Ne samo v znanosti ali umetnosti, tudi jajca se da skuhati z navdihom. Le navdih da presežek,« pravi.
»V znanost sem zašel po naključju in sem se ves čas spraševal, zakaj nisem šel po poti umetnosti. Se pa ob tem zavedam, da če bi izbral umetnost, bi se spraševal, zakaj nisem znanstvenik.«
In kako je Jadran Lenarčič ob vseh teh interesih pristal ravno v znanosti? Ko se je bilo treba po srednji šoli nekam vpisati, je nastala zagata. Po glavi so se mu podile in ga prevzemale tako različne možnosti, kot so likovna akademija, fakulteta za šport in matematika. »Težko je izbrati eno pot, ko jih pred sabo vidiš nešteto. V znanost sem zašel po naključju in sem se ves čas spraševal, zakaj nisem šel po poti umetnosti. Se pa zavedam, da če bi izbral umetnost, bi se spraševal, zakaj nisem znanstvenik.«
Znanje, svoboda, prihodnost
Ves ta hrup različnih možnosti in poti so utišale bratove besede: saj je vseeno, kaj študiraš, pojdi na elektrotehniko, ki je najbliže. In tako je bilo. Ko je prišel v Ljubljano, mu je vzelo sapo. Pa ne na tak pozitiven način – vzelo mu je dih. Fant, ki je prišel študirat v prestolnico z belega tlaka Kopra, prežetega z beneško renesanso, se je počutil, kot da je stopil v močvirje. »Zdelo se mi je, da sem prišel na vas. Vonj po blatu, umazanija, nikjer vode, modrega neba, ljudje zaprti vase. Trgovke mi niso hotele narediti sendviča, v Kopru pa so tekmovale, katera mi bo naredila lepšega.«
Študij je bil, pove Lenarčič, najprej precej duhamoren, a obveznosti je opravljal zlahka in pred roki. Tako mu je ostajalo dovolj prostega časa, ki ga je izkoristil tudi za študentsko delo. Na Obali sem prodajal sadje, prenašal omare, dokler me prijatelj nekega dne ni vprašal, zakaj se mučim s fizičnim delom, ko pa se spoznam na računalnike in na IJS potrebujejo prav take. Jadran se je naslednji dan narisal pri vratarju in mu razložil, da bi programiral. Ta ga je poslal na oddelek E1 in ostalo je zgodovina.
Čeprav je odcepov v življenju veliko, se zdi, da se je za Lenarčiča prav takrat pri vratarju vse spremenilo. Inštitut je bil tisti, ki mu je naklonil (ali pa si je Lenarčič to znal vzeti) znanje, svobodo in prihodnost. Prepričal ga je celo v navidez nemogoče: da se po študiju ni vrnil na Obalo, ampak je ostal v Ljubljani. »Bil sem prepričan, da se bom vrnil v Koper, da brez morja ne znam živeti. A sem ostal, inštitut me je osvojil, ta služba je čudovita, verjetno edina, ki bi jo lahko opravljal. Dala mi je to, kar sem najbolj potreboval: da sem lahko delal, kar sem hotel. Ko imam občutek, da mi ni treba narediti nič, lahko naredim največ.«
Zdaj zaključuje tretji mandat na čelu inštituta. Pravi, da zadnji. Julija bo izpolnil pogoje za upokojitev. »To zame pomeni začetek nove poti, popolno predanost umetniškemu ustvarjanju,« pove in doda, da vrat inštitutu ne bo povsem zaprl. Če ga bodo povabili, se bo z veseljem odzval in pomagal z izkušnjami. A nadaljeval bo tako, kot je začel: poslušal bo srce. »Ljudi, ki jih cenim, skozi življenje vodi srce. To ne pomeni, da ne uporabljam razuma, a odločitve sprejemam s srcem in intuicijo. Razum človeka ves čas drži na istem mestu. SWOT-analiza je zame največja neumnost na svetu.«