»Francova smrt nam je dala kisik«

Madrid – Sprejemanje različnosti deli staro celino na dva dela. Zahod množično podpira istospolne poroke, medtem ko jim na drugem koncu Evrope javno mnenje odločno nasprotuje, je pokazala lani objavljena raziskava ameriškega raziskovalnega centra Pew. Po strpnosti mladih med 18. in 34. letom izstopajo Švedska, Danska in Španija, ki je dobra štiri desetletja po smrti diktatorja Francisca Franca ena izmed zastavonoš boja za pravice skupnosti LGBT+.

Prvi teden v juliju je čas, ko se razmerje med hetero- in homoseksualno populacijo v Madridu uravnoteži, in del leta, ko prodajalci ponaredkov na ulici namesto nogometnih dresov ponujajo kramo v barvah mavrice. Okoli četrti Chueca, točke nič španskega gibanja LGBT+, so bile v petek zvečer, dan pred osrednjim sprevodom, ulice še bolj nabite kot ob običajnih poletnih večerih. Več tisoč ljudi je z aplavzi nagrajevalo nastope kraljic preobleke, mladež je sedela na trgih in kramljala ob poceni pivu, nekaj jih je zrlo v telefon in iskalo večerne zmenke, zvočno kuliso pa so poleg različnih narečij kastiljščine polnili pogovori v malodane vseh evropskih jezikih. Največja parada ponosa na stari celini v špansko prestolnico že tradicionalno pritegne več sto tisoč obiskovalcev – aktivistov, iskalcev zabave in tistih, bodisi iz Vzhodne Evrope, Latinske Amerike bodisi od drugod, ki pridejo po svoj odmerek svobode. In za hip je prevladal občutek, da so vse oblike ljubezni enakopravne in različne identitete, kljub manjšinam znotraj manjšine, enako sprejete. Zakaj se takšno ravnovesje marsikje vztrajno izmika, če v njem ni poražencev – le zmagovalci?


 

»Tukaj bi lahko živela«

»Španske miselnosti ne moreš primerjati z madžarsko,« je med prvim sprehodom po mestu dejala 38-letna Fani iz Budimpešte, ki s partnerico potuje po Evropi. »Na Madžarskem živim s strahom, svoje punce si v javnosti ne upam prijeti za roko.« Zaradi nestrpnosti se je pred leti, pravi, odselila od doma in nekaj časa preživela tudi v Španiji. »Ko sem prvič prišla sem, v vasico blizu Granade, in na ulici videla starejši gejevski par, v katerega ni nihče zijal ali ga kako drugače nadlegoval, sem si rekla, tukaj bi lahko živela,« se je zasmejala. V Italiji, od koder prihaja partnerica Marika, da je precej bolje, a vsekakor je lahko Španija obema državama za zgled. »Naučimo se lahko predvsem odprtosti. Če ljubiš moškega ali žensko, nisi nič drugačen, jaz se zaljubim v dušo človeka,« je dodala Fani in nekaj žolčnih opazk namenila madžarskemu premieru Viktorju Orbánu.

Ne daleč stran se je trojica štiridesetletnikov iz Varšave prepustila prešernemu vzdušju in trenutek ovekovečila s kopico selfijev. Gostobesedno, sicer v tekoči španščini, niso skoparili s pohvalami Madrida, kamor se vedno znova vračajo. »V vseh teh letih se je Španija močno spremenila,« je dejal eden izmed njih, ki ni želel razkriti svojega imena. »Se kaj takšnega lahko zgodi na Poljskem,« sem ga vprašal bolj kot ne retorično. »Upam,« je odgovoril in s kozarcem vina nazdravil na daljavo.

Redna obiskovalca parad ponosa sta tudi v Francoski Gvajani živeči Valižan Tim in Šved Sami, ki sta odeta v nekakšen kilt paradirala po Chueci. »V Stockholmu vsi pravijo: 'Radi imamo geje,' tukaj v Španiji pa se mi zdi, da to tudi v resnici mislijo,« je v smehu dejal Sami. »V Walesu, Španiji in na Švedskem so ljudje zelo sprejemajoči, se mi pa zdi, da si Španci, verjetno del karakterja, bolj odprto izkazujejo naklonjenost, s čimer je gibanje LGBT+ tudi bolj vidno,« ga je dopolnil prijatelj.




 

Svobodo izkoristili z obema rokama

Mnogi, zlasti v levih republikanskih krogih, kritično vrednotijo špansko tranzicijo, ki da ni ostro opravila s frankizmom. Sledi starega režima naj bi bile vidne v pravosodju, politiki, civilni družbi in ne nazadnje množičnih grobiščih, v katerih naj bi še vedno ležalo več kot sto tisoč žrtev Francovega režima. In vendar je bila Španija v dobrih štiridesetih letih po smrti Caudilla in začetku demokratizacije priča nagli družbeni transformaciji, ta pa je med najočitnejšimi prav v spremembi odnosa do različnih oblik ljubezni in pripadnikov skupnosti LGBT+. Nekoč nacionalkatoliška Španija je postala ena najprijaznejših držav do gejev, lezbijk, biseksualcev in transspolnih oseb. Čeravno, opozarjajo aktivisti, boj še zdaleč ni končan ...

 Leta 1975, ko je predsednik vlade Carlos Arias Navarro na nacionalni televiziji pretreseno izrekel zdaj že kulten stavek in naznanil konec diktature: »Španci, umrl je Franco,« je javno mnenje še množično zagovarjalo represivne zakone za preganjanje homoseksualnosti. Dobrih dvajset let kasneje je 57 odstotkov Špancev podpiralo poroke istospolnih parov, leta 2013 pa jih je, kaže anketa raziskovalnega centra Pew, 88 odstotkov menilo, da bi družba istospolno usmerjenost morala sprejeti.

Socialni antropolog in aktivist Ignacio Elpidio Domínguez Ruiz meni, da je lahko prav pozna vzpostavitev reprezentativne demokracije pospešila družbene spremembe. »Intenzivne mobilizacije in politizacija španske družbe so v tranziciji pripomogle k hitremu in občutnemu napredku,« je ugotavljal v pogovoru za Delo. Podobno razmišlja Ramón Martínez, filolog in avtor zgodovinske monografije španskega gibanja LGBT+ Lo nuestro sí que es mundial. »Ob diktatorjevi smrti je večina pričakovala spremembe. To pa je bil tudi čas, ko se je v Španiji pojavilo gibanje LGBT+, ki je znalo izkoristiti val različnih zahtev in plavati s tokom. Postopoma smo svoje zahteve združili z množico drugih. Boj za pravice manjšine smo preobrazili v boj za pravice večjega dela družbe,« je dejal za Delo. »Ko je umrl Franco, je Španija želela iti naprej, in ko so se zatirani družbi odprla vrata, smo to izkoristili z obema rokama,« je izpostavila predsednica Državne federacije lezbijk, gejev, transseksualcev in biseksualcev (FELGTB) Uge Sangil. Poleg aktivistov in njihovega neutrudnega angažiranja, dodaja sogovornica, se ima gibanje zahvaliti tudi politični eliti – socialistični stranki (PSOE) –, ki je prepoznala njihove zahteve in jim prisluhnila.


 

Model za Evropo in Latinsko Ameriko

Za mit o izvoru gibanja LGBT+ v Španiji, nekakšen španski Stonewall, velja manifestacija članov kolektiva v Barceloni leta 1977. »Francova smrt nam je dala kisik. Iz barov in klubov, kjer smo se zbirali, so najpogumnejši že takrat šli na ulice,« opisuje Uge Sangil. Gibanje se je nato konsolidiralo, najprej v večjih mestih, kasneje tudi na državni ravni. Prvi velik korak k enakopravnosti je bila dekriminalizacija homoseksualnosti nekaj let po Caudillovi smrti, vrhunec pa je boj za pravice LGBT+ dosegel leta 2005, ko je Španija v mandatu socialistične vlade Joséja Luisa Rodrígueza Zapatera kot tretja država na svetu – za Nizozemsko in Belgijo – uzakonila istospolne zakonske zveze. Ob tem je bila prva, ki je hkrati istospolnim parom dovolila tudi posvojitve otrok.

Naposled je država, v kateri je bila homoseksualnost, kot pravi aktivist Armand Fluvià, »za cerkev eden najhujših grehov, za državo eden najhujših zločinov in za družbo neodpustljiva napaka«, postala zgled za druge evropske in predvsem latinskoameriške države. »Nismo postali le model za sprejemanje podobnih zakonodaj drugod po Evropi, denimo v Franciji, ki je deset let za nami dovolila sklepanje istospolnih zvez, še večji vpliv je naša pozitivna izkušnja imela na druge špansko govoreče države,« je pojasnil Ramón Martínez. »Enako velja za parade ponosa, zlasti madridsko, po kateri se zgledujejo druga mesta in ki je še naprej osrednje orodje za širjenje glasu in doseganje enakopravnosti.«


 

»Poskusi involucije niso izginili«

Še ne tako davno je bila estetika parade – z občasnim pridihom perja, usnja, nudizma in kiča – pospremljena z marsikatero dvignjeno obrvjo, danes pa je trden del mestne identitete in eden izmed glavnih turističnih pritegovalcev. Po letu 2005 so politični toni nekoliko zbledeli, sprevod pa je vse bolj postajal manifiestación, skovanka besed manifestacija in zabava, nekakšno praznifestiranje. »Po legalizaciji istospolnih porok smo izgubili jasen cilj, pojavilo se je prepričanje, da ni treba več veliko postoriti, čeprav je pred nami še ogromno dela, preden bomo izkoreninili nasilje in homofobijo,« je pojasnil Ramón Martínez.

In vendar je letošnja, 41. parada v Madridu spet nosila močan politični naboj. Ne le zaradi boja za pravice najranljivejših skupin znotraj skupnosti: transspolnih oseb, migrantov, starejših …, ampak predvsem zaradi vstopa skrajnodesničarske stranke Vox v državne in regionalne institucije. »Štirideset let po dekriminalizaciji homoseksualnosti v Španiji in skoku, ki ga je predstavljal izenačitev zakonskih zvez, poskusi involucije niso izginili. Nasprotno, prihod Voxa s homofobnim in diskriminatornim diskurzom razkriva, da še vedno obstaja odpor in da je treba braniti izbojevano,« so na dan parade v uredniškem komentarju izpostavili v El Paísu. Ignacio Elpidio Domínguez Ruiz ob tem poudarja, da njihovi najbolj nevarni predlagani ukrepi »niso estetski«, kot je denimo selitev parade ponosa iz središča Madrida v manj obljudeni park Casa de Campo, ampak »zakonodajne spremembe, ki jih zahtevajo«.



Po ocenah organizatorjev se je v soboto na najbolj politični paradi v zadnjem desetletju zbralo 1,6 milijona ljudi (po podatkih policije 400.000). Mediteransko prešernost so dopolnjevali ostri toni, usmerjeni proti skrajni desnici, predstavnikom »liberalne« stranke Ciudadanos pa so protestniki zaradi paktiranja z Voxom blokirali pot, zaradi česar je morala tretja največja stranka v španskem parlamentu zapustiti sprevod, ki se je vil od železniške postaje Atocha do trga Colón. Letošnja parada je bila sicer posvečena starejšim in prav njim so množice zbrane ob aveniji Paseo del Prado namenjale »največ ljubezni«.

Reka ljudi na madridskih ulicah je tako spet postala metafora neustavljivega toka, ki spreminja življenja in zgodovino. Prikaz moči svobodomiselnosti, ki ni pripravljena storiti »niti enega koraka nazaj več«.

___________________

 Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.