»Razlika med vodo in reko je, da ima reka spomin, preteklost, zgodovino,« pravi ženski glas iz ozadja, ki nadgradi uvodne kadre filma Donau, Dunaj, Duna, Dunav, Dunarea. To je citat iz pisma Heinricha Heineja Karlu Marxu, ki si ga je izposodil režiser Goran Rebić, ustvarjalec tega poetičnega »road movieja« o plovbi po spodnjem delu druge najdaljše reke v Evropi in njenem kulturno raznovrstnem porečju, ki ga nakazujejo že v naslovu zapisana različna imena za Donavo. Ta reka, ki od Črnega gozda do Črnega morja skozi deset držav preteče 2850 kilometrov, je v Rebićevem filmu upodobljena kot »spreminjajoča se narava donavske identitete« in »nujne prepustnosti meja (državnih, kulturnih in nacionalnih)«, kakor je v oceni filma zapisala umetnostna zgodovinarka Jennifer Stob.
Zgodovinska brazgotina
Kar nekaj filmov je bilo posnetih o tej reki, ob kateri je več let potekala trdna meja rimskega imperija, še več je bilo o njej napisanih knjig. Nekateri avtorji so opevali vodo, ki je tako kot njenega okoliškega življenja ne more zares ustaviti nobena človeško postavljena meja, drugi, med njimi tudi tržaški pisatelj Claudio Magris, pa so v tej reki videli tudi nekakšno »zgodovinsko brazgotino« ali »odprto rano«, kakor je to poimenovala Stobova. »Z Donave vleče veter, ki vedno reveže najde, če ne bi pihal z Donave, revežev ne bi bilo,« pravi madžarska narodna pesem. Z vzhodnoevropsko zavrnitvijo socializma so se stare delitve iz časov železne zavese le drugače preoblikovale, pokojni madžarski pisatelj Péter Esterházy pa je govoril o »bogati Donavi« in »revni Donavi«. Kakšno žalostno zgodovino si je morala v spomin vtisniti ta mogočna reka, je pred leti lepo ponazoril madžarski umetnik Péter Forgács s svojo interaktivno instalacijo Eksodus po Donavi, s katero je z arhivskimi posnetki ponazoril zgodbo o ladji, ki je leta 1939 po Donavi najprej prevažala Jude. Ti so poskušali pred nacisti pobegniti v Palestino, leto pozneje pa je morala odvažati besarabske Nemce, ki so jih prisilno izselili iz sedanje Moldove, ko je to ozemlje »pripadlo« Sovjetski zvezi.
V seriji Evropa od blizu bomo do konca septembra v časniku Delo in na spletni strani Delo.si z reportažami iz držav članic EU prikazovali in analizirali primere evropskega povezovanja.
Madžarska: »Najbolj grozen od vsega je občutek déjà vuja«
Malta: Iskanje pravice na mediteranskem gradbišču
Belgija: Reportaža iz centra EU za odzivanje na katastrofe in krizne situacije
Švedska: Švedi so »noir« ponesli v svet
Madžarska: »Najbolj grozen od vsega je občutek déjà vuja«
Malta: Iskanje pravice na mediteranskem gradbišču
Belgija: Reportaža iz centra EU za odzivanje na katastrofe in krizne situacije
Švedska: Švedi so »noir« ponesli v svet
A Donava ni le ločevala, včasih je tudi povezovala tiste, ki jih je razmejevala. Pa čeprav so takšne projekte, kot je bila velika skupna jugoslovansko-romunska hidroelektrarna na Džerdapu, nekateri imenovali »železna vrata«, človeštvu in okolju pa so dolgoročno prinesli veliko več nepopravljive škode kot kratkotrajnih energetskih koristi. Podoben bratski projekt med socialističnima državama, kakor sta si ga na Donavi zamislila Josip Broz Tito in Nicolae Ceaușescu, so na tej reki načrtovali tudi v nekdanji Češkoslovaški in Madžarski, ki ju je Donava ločevala vse od propada velike skupne monarhije. Tudi ta je bil tlakovan z dobrimi nameni, a projektu jezov Gabčíkovo-Nagymaros so se začele »poti v pekel« odpirati, še preden so ga že osamosvojeni Slovaki kljub nasprotovanju svojih nekdanjih madžarskih partnerjev delno samostojno uresničili. In nastal je še eden od 62 jezov, ki omejujejo svobodni pretok »lepe modre«. Resnici na ljubo je kar 59 pregrad postavljenih na prvih tisoč kilometrov reke, preostale tri pa so: ena v Gabčíkovu in dve na Džerdapu.
Rojstvo madžarske opozicije
»To so bile sanje tehnokratov na čehoslovaški in na madžarski strani meje oziroma Donave, ljudi, ki so verjeli, da si lahko podredijo naravo,« je profesor na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti Zoltán Illés začel opisovati projekt Gabčíkovo-Nagymaros, ki so ga z meddržavno pogodbo sklenili septembra 1977. Načrti so bili najbolj velikopotezni, z dvema pregradama, ki bi zajezila Donavo s slovaške strani pri mestecu Gabčíkovo, z madžarske pa pri Nagymarosu, bi zagotovili elektriko v kriznih sezonah, ljudi zaščitili pred poplavami, hkrati pa zagotovili celoletno rečno plovbo. Tehnokratske apetite so že na začetku 80. letih omejile gospodarske razmere, potem pa je nekaj let začelo vreti tudi med madžarskim ljudstvom.
»Ko sem prišel na Madžarsko sredi 80. let, sem v svojih prvih poročilih pisal o Donavskemu krogu,« se je v pred nekaj leti objavljeni knjigi Donava: potovanje po reki navzgor od Črnega morja do Črnega gozda novinar Nick Thorpe spomnil naravovarstvenega civilnodružbenega gibanja, ki ga je leta 1984 ustanovil biolog János Vargha, štiri leta pozneje pa se je sredi Budimpešte na demonstracijah proti češkoslovaško-madžarskemu projektu zbralo več kot 30.000 ljudi. Toliko Madžarov ni javno izrazilo nestrinjanje s svojimi oblastmi vse od v krvi zatrtih protestov leta 1956.
To množično ekološko nasprotovanje je bilo predhodnica nove madžarske pomladi. Madžarske socialistične oblasti so ga seveda hotele zatreti. Thorpe se spominja, kako je leta 1986 sredi Budimpešte policija aretirala skupino poslancev avstrijskega parlamenta, ki so podprli kampanjo proti elektrarnama. »Ko sem poskušal fotografirati aretacijo, so odpeljali še mene,« je zapisal novinar. Zbegani »miličniki« so jih imeli zaprte le približno tri ure, medtem ko so se njihovi enako zbegani politični nadzorniki odločali, kaj storiti z mednarodno delegacijo in tujim novinarjem.
A konec temu socialističnemu meddržavnemu projektu je prinesla šele »kontrarevolucija«. Prva madžarska demokratično izvoljena vlada, ki jo je vodil József Antall, se je enostransko umaknila iz meddržavne pogodbe. A to še ni pomenilo zmage okoljevarstvenikov, ki so opozarjali, kako bosta jezova ogrozila pitno vodo, uničila dosedanjo floro in favno ter podobno. Le dobra dva meseca pred uradnim razpadom Čehoslovaške so se v Bratislavi kljubovalno odločili, da bodo projekt končali samostojno, a le polovično: novembra 1991 so začeli graditi hidroelektrarno Gabčíkovo, ki je pred dvema letoma slavila svoj 25. rojstni dan.
Uradno sta Madžarska in Slovaška zaradi tega še vedno v sporu, čeprav se zdi, da sta se pragmatično pomirili s »statusom quo«, razpravam o tej temi pa se politiki izogibajo na obeh straneh mejne reke Donave. A najprej ni bilo tako, saj sta se maja 1992 Bratislava in Budimpešta dogovorili, da bosta spor poskušali rešiti prek meddržavnega sodišča v Haagu. Na razsodbo, ki so jo že vnaprej razglasili za »zgodovinsko«, saj je sodišče prvič razpravljalo o okoljevarstvenem sporu, so čakali pet let. Vsekakor pa je bila sodniška odločitev takšna, da ni bila »zgodovinska« ne za Madžare ne za Slovake. Profesor Illés je razsodbo pojasnil v nogometnem žargonu. »Najprej so sodniki dosodili gol Madžarski, ker se je enostransko umaknila iz meddržavne pogodbe. Potem je naša država izenačila, ker je sodišče okrivilo Slovaško, da je začela enostransko gradnjo še pred odločitvijo sodnikov. Na koncu pa so dosodili še 'penale': vsaka stran mora drugi poplačati škodo,« je dejal Illés, ki je bil v prejšnji vladi Viktorja Orbána »ekološki« minister. Razsodba je spore še bolj razvnela, pravdanje se je še dolgo vleklo, moštvi pa sta na koncu tekmo končali tako, da sta odslovili sodnike. Pred dvema letoma je najprej slovaška vlada obvestila haaško sodišče o prekinitvi postopka, kmalu po tem pa so še iz Budimpešte uradno sporočili, da prekinitvi postopka ne nasprotujejo.
Naravni park od Budimpešte do Dunaja
Hujšega nacionalističnega spora med sosedoma ni bilo, čeprav v Budimpešti niso prezrli, da so se v Bratislavi odločili o enostranski izvedbi projekta prav 23. oktobra, na dan, ko se je leta 1956 začela madžarska vstaja. Bilo je tudi slišati obtožbe, da so si s preoblikovanjem struge Slovaki podaljšali breg od Donavi oziroma so si ga prilastili od Madžarov. Še sam ustanovitelj Donavskega kroga Vargha je pozneje začel iskati globlje geopolitične vzroke v »omejevanju« Madžarske, ki so jo velike sile po prvi svetovni vojni z novoustanovljeno Čehoslovaško odrinile od Donave. »Nacionalistična retorika se ni razširila, ker nam je uspelo naše nasprotovanje omejiti v okoljevarstvene okvire,« je povedal Illés, ki je bil tudi sam aktivist Donavskega kroga.
Ko so pred dvema letoma praznovali 25. obletnico odprtja sporne hidroelektrarne, so uradni viri v Bratislavi hvalili njeno učinkovitost in se hvalili, da se nobena od ekoloških groženj, pred katerimi so svarili okoljevarstveniki, ni uresničila. Priznati so morali le, da ne vedo, kaj bodo z (tudi toksičnimi) usedlinami, ki se zbirajo za jezom. Nekdanji neodvisni slovaški poslanec Mikuláš Huba pravi, da tehnokrati še vedno širijo mite o neškodljivosti velikih jezov. Po njegovem mnenju bi morali hidroelektrarno podreti, med Budimpešto in Dunajem pa vzpostaviti velik naravni park, kakršnega so že naredili Avstrijci: Donau-Auen. Tudi profesor Illés je v napolnjeni jedilnici budimpeške Soroseve univerze, ki se počasi seli po toku navzgor na Dunaj, navdušeno risal po mojem zvezku, ko je razlagal, kakšne bi bile možnosti za rešitev problema, da bi bili kratkoročno simbolično, finančno in nacionalno zavedno zadovoljeni obe strani, dolgoročno pa bi odpravili tudi okoljevarstveno grožnjo. Zdi se, da nikakor ne neuresničljivih, zato pa pametnih zamisli slovaškega geografa in madžarskega profesorja okoljevarstvenih znanosti nihče ne posluša. A Donava si vse zapomni.
________________________________________
Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.