Solze in empatija niso dovolj. Treba je vzbuditi tesnobo

Oświęcim – »Sami sebe in ves svet moramo vprašati, koliko resnice o totalitarizmih nam je uspelo prenesti na mlajše generacije. Mislim, da precej, vendar še vedno ne dovolj,« je leta 2005 dejal Władysław ​Bartoszewski, poljski politik, novinar, pisatelj in zgodovinar.

Nekdanji zapornik v koncentracijskem taborišču Auschwitz je bil med glavnimi pobudniki odprtja Mednarodnega centra za izobraževanje o Auschwitzu in holokavstu. Zloglasno taborišče tako danes služi tudi kot izhodišče za podrobnejši vpogled v izzive sodobnega sveta, predvsem porajajoče se konflikte.

»Auschwitz – nikoli več! Mar res?« je bil poveden naslov mednarodne konference, ki je potekala v Oświęcimu na Poljskem. Zgodovinarji, pedagogi in direktorji muzejev so skupaj z zainteresirano javnostjo poskušali najti odgovor na eno samo vprašanje – kako mladim, ki bodo v prihodnje krojili podobo sveta, prenesti pomen in posledice, ki so jih za človeštvo imeli ne le holokavst med drugo svetovno vojno, pač pa tudi genocidi v Ruandi, Bosni in Hercegovini, Kambodži. Je izobraževanje sploh učinkovita metoda za preprečitev novih zločinov proti človeštvu?





Dr. Piotr M. A. Cywiński​, zgodovinar in direktor muzeja Auschwitz, ne ponudi jasnega odgovora: »Sam zgolj upam, da je. Tako kot zadnjih 75 let upamo vsi. Izobraževanje je pravzaprav edina rešitev, ki jo imamo. A glede na vse, kar se dogaja v svetu, glede na naše reakcije, še posebej po tragediji v Burmi, moramo o teh metodah znova temeljito premisliti. Seveda je izobrazba skupek neke mentalitete, domišljije, reakcij na dogajanje in naših etičnih prepričanj. A če smo si po Auschwitzu rekli 'nikoli več', in je bil tedaj to res ambiciozen cilj, v katerega smo trdno verjeli, si moramo priznati, da ga nismo dosegli.«

Priložnost, v kateri ni prostora za misel na radikalizem

Nečesa torej ne delamo prav. Cywiński poziva k novemu premisleku in kritičnemu odnosu do našega dojemanja genocidov ter k poučevanju o teh težkih temah. »Metode učenja so sprejeli po vsem demokratičnem zahodnem svetu v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je holokavst šele dobro vstopil v osnovne šole in kurikulume. Imam občutek, da se te metode od takrat niso prav dosti spremenile, se je pa drastično spremenil svet in z njim seveda tudi otroci.

Profesorica zgodovine in mednarodnih odnosov na univerzi Georgea Washingtona Jennifer Wells pravi, da se moramo najprej osredotočiti prav na najranljivejše pripadnike skupnosti – ženske in otroke. »Predvsem v podsaharski Afriki se je pokazalo, da je učinkovit boj proti zatiranju in zločinom odpiranje šol. Ženske so zato postale močnejše in pogumnejše. Potem je tu še podpiranje zaposlitvenih programov, kar pride do izraza predvsem v zadnjih begunskih valovih. Ljudje morajo imeti delo, saj se tako počutijo koristne. Če jim bomo dali priložnost, jih ne bodo mogli zlahka speljati v radikalizem.«

Kaj spremeniti? In pri kom?

Do odločitev nikakor ne bo prišlo brez kritične (samo)refleksije. Ozavestiti moramo, da so spremembe potrebne, v mišljenju, izobraževanju, v prenašanju izkušenj iz roda v rod, če želimo, da se tisti »nikoli več« v resnici kdaj udejanji. Ker na tnalu niso matematični izračuni ali jezikovni orehi, pač pa človeška življenja. »Nihče tega ne bo naredil namesto nas. Mi smo tisti, ki lahko nekaj spremenimo in nato to ponudimo še izobraževalnim sistemom po različnih državah,« pravi Cywiński​. Poljski zgodovinar razlaga, da mu veliko učiteljev z vsega sveta, ki v Oświęcim pripeljejo dijake in študente, pravi, da po obisku polovica razreda toči krokodilje solze. »To ni dovolj. Seveda je empatija pomembna. A mi se pri nas trudimo v ljudeh vzbuditi 'moralno tesnobo'. Od nas ne smejo iti zgolj objokanih oči ali z empatijo do žrtev, pač pa s tesnobo v sebi.«

Načini, kako v ljudeh vzbuditi empatijo, ki se bo morda nekoč pokazala v »nikoli več«, so seveda različni. Medtem ko gre pri otrocih za klasičen pristop pri izobraževanju, je treba najti pot predvsem do ljudi, starih med 30 in 40 leti. Ti zdaj upravljajo svet. Od 16 let starih najstnikov je pač iluzorno pričakovati, da bodo prevzeli naš boj. »Mi si radi predstavljamo, da gre pri genocidih ali drugih zločinih za vprašanje mladih in tistih, ki so preživeli te grozljive zgodbe. Pa sploh ne gre za to. V resnici je to naš pobeg pred lastno odgovornostjo. Blazno nas nenehno zanimata preteklost in prihodnost, nikjer v tej sliki pa ni sedanjosti. Gre za psihološki način, kako ne odgovoriti na vprašanja, ki nas zadevajo. To moramo spremeniti, ne pa čakati na naslednji genocid,« je oster Piotr M. A. Cywiński.

Poučevanje o holokavstu temelj vsega

V nekdanjem taborišču, v katerem je med drugo svetovno vojno umrlo 1,1 milijona ljudi, so z 2,5 milijona obiskovalcev lani znova podrli rekord. Večina pride z namenom, da bi se (po)učili o enem najhujših zločinov v zgodovini človeštva: »Ko so ljudje pod stresom, iščejo uteho. Pri nas jo najdejo, konkretna je in otipljiva. Izkušnja v najhujšem možnem pomenu besede. Je nekaj, pred čimer ne moreš pobegniti,« pravi vodja muzeja.

Opozarja še, da je poučevanje o holokavstu pravzaprav temelj vsega. »Če želimo razmišljati o prihodnosti Evrope, ne moremo izključiti Auschwitza. Vse, kar je bilo zgrajeno po drugi svetovni vojni, je slonelo na tej perspektivi. Evropska unija, dialog med cerkvami in državami, kulturni in duhovni vidiki našega sveta, genocidi, Združeni narodi, vse se je dogajalo v luči holokavsta. Če ne razumemo tega, ne moremo misliti ali pričakovati, da bi bila naša prihodnost lahko drugačna, boljša.«

Zgodbe morajo na plan

Prst usmeri tudi v medije. »Odgovornost novinarjev v današnjem svetu je izjemna. Ključna. Učenje o genocidih ni le vprašanje šol in drugih izobraževalnih ustanov, pač pa mora preiti te meje. Že sama raba besede genocid je velikokrat neprimerna. Niso vsi množični poboji genocid. Zato poskušamo mi sem privabiti novinarje, jih izobraževati, ostati povezani z njimi. Ni vedno preprosto, saj so tudi mediji v številnih državah pod političnimi pritiski, tega pred 25 leti ni bilo toliko. Časi so težki.«

A zgodbe morajo na plan, med ljudi. In ni pridiga tista, ki je najbolj učinkovita, pač pa so to slike. Predmeti. Podobe. Nekaj otipljivega. »Mi ne govorimo o holokavstu. Mi ga pokažemo. Čevlje. Kovčke. Spletene kite las. To vsi razumejo, stari in mladi. Ljudje vseh ver, ras in prepričanj. Ko obiskovalci s Kitajske zrejo v te predmete, se v sebi morda začnejo spraševati o konfliktu v Mandžuriji. Afričani o pobitih v Ruandi,« je slikovit Piotr M. A. Cywinski. Njegova vloga ni določiti, na kakšen način mora človek razumeti. Zgolj ponuditi mu mora ozračje, da do teh odgovorov pride sam. »Samo Auschwitz imamo. Zato pokažemo Auschwitz.«
__________________________________________

Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.