Ko pišem, se zdravim in ne želim maščevanja

Težke teme, kot je holokavst med drugo svetovno vojno ali genocid nad Tutsiji v Ruandi, privlačijo tako pisce kot bralce. Literarni trg je preplavljen s tovrstnimi knjižnimi deli, veliko je osebnih zgodb preživelih. A kljub temu vsa ne temeljijo na dejstvih, prav tako niso vedno visoko cenjena in kvalitetna literatura.

Literatura, ki temelji na vojnih konfliktih, je zahtevno breme. Po eni strani nagovarja knjižne molje in jih uči o težkih zgodovinskih preizkušnjah, če si dovolimo verjeti reku, da je pero težje od meča, pa z resnico morebitne nove konflikte tudi preprečuje.
Pisatelji, ki so prestali krvave morije in po preživeti travmi svojo zgodbo zaupali svetu, pogosto povedo, da si niso sami izbrali težke teme, temveč je ta izbrala njih.

Ruandska pisateljica Celine Uwineza, ki je julija gostovala na mednarodni konferenci o genocidih v Oswiecimu na Poljskem, je svoje pisateljsko delo kratko in jedrnato opisala kot »proces zdravljenja«. V prvi vrsti zdravljenja sebe, a tudi tistih, ki so preživeli podobno travmatsko preizkušnjo kot ona sama. Želi si, da bi literatura ljudem odprla oči in iz njih izvabila dobroto, ne zla.

»Ko govoriš o svoji osebni zgodbi, se dotakneš src. To spreminja ljudi. Pisanja in pričevanja lahko preprečijo genocide, o tem sem prepričana. Ko pišem, se zdravim in ne sovražim storilcev. Ne želim si maščevanja,« je povedala petintridesetletnica, ki je pred kratkim izdala knjigo Neukročena: Na drugi strani svobode (Untamed: Beyond Freedom). To je biografija, ki govori o 7. aprilu 1994, ko se je v Ruandi zgodil grozljiv zločin. Kar naj bi bil pomladni dan kot vsak drug, se je v zgodovino zapisal kot dan, ko se je začel eden najbolj krvavih pokolov v zgodovini človeštva in zahteval med 800.000 do več kot milijon življenj Tutsijev.

Med umrlimi so bila Celinina mama, njeni sestri in brat, takrat desetletnica pa je kot po čudežu preživela. Več mesecev so jo, travmatizirano, pošiljali iz enega begunskega taborišča v drugo. Njen neukročen duh ji je pomagal, da je sčasoma zaživela »normalno« življenje, tako da je tragedijo potisnila globoko vase. A takšne travme človeka prej ali slej dohitijo, ko si najmanj želi in predstavlja.

Od zapiskov s psihiatrije do knjige

»Ko sem bila stara 30 let, je oče nekega dne hudo zbolel. Več dni je bil v komi in to je bil zame sprožilec. Vse se je vrnilo – strah, bolečina, žalost. Padla sem v depresijo, preteklost me je dohitela, pristala sem v psihiatrični bolnišnici,« pripoveduje danes vedra in nasmejana Ruandka. Da bi se spopadla s travmo, ki jo je trgala na pol, je začela mami pisati pisma. »V njih sem jo spraševala, zakaj me je zapustila. Zakaj so umrli vsi, jaz pa sem preživela.«

Odločila se je, da bo svojo zgodbo delila z drugimi, in poskušala pozornost svetovne javnosti spet usmeriti na genocid in tisti slavni »nikoli več«. Knjiga je pravzaprav dnevniški zapis, od ostalih del, napisanih o ruandskem pomoru, pa se razlikuje po tem, da se sprašuje tudi o vzrokih, ki so privedli do zločina, in pogleduje v prihodnost.



»Pomembno se mi zdi, da ljudem pokažem, kam lahko vodi nasilje. To je navsezadnje bistvo literature. Moj mentor Elie Wiesel je dejal: 'Izbrati moramo, na kateri strani smo. Nevtralnost pomaga zatiralcu, nikoli žrtvi. Molk spodbuja mučitelje, nikoli mučenih.' Čeprav je naša preteklost travmatična, je del nas.« Uwinezova je večkrat ponovila, da se Ruandci čutijo dolžne pripovedovati svojo zgodbo.

»Če bi jih drugi pisali v našem imenu, to ne bi bila vsa resnica. V deželo prihajajo različni posamezniki, doktorji znanosti, raziskujejo, pišejo o genocidu, čeprav morda ne razumejo vsega. In svet bo potem verjel njihovi zgodbi. A treba si je vzeti čas, preživeti nekaj mesecev z ljudmi, raziskati ozadje. Ne gre le za to, da se je genocidnad Tutsiji v Ruandi zgodil, ker so se ljudje sovražili med seboj. Ni tako preprosto.«

Ohraniti je treba tudi dobre spomine

Pisateljica, ki se je uspešno spopadla s posttravmatskim sindromom, za izdajo biografske pripovedi zaupa še en pomemben razlog. »Ko preživiš genocid, bi to rad čim prej pozabil. Ne želiš govoriti o tem, temveč le iti naprej. A na tak način prej ali slej izbrišeš tudi dobre spomine. Spomniš se zgolj smrti. Ko sem prosila očeta, naj mi pripoveduje o mami, kako sta se spoznala, sem tako zbirala lepe spomine. Govoril mi je o smešnih prigodah, v katere sta bili vpleteni moji sestrici. Te prijetne spomine bom lahko predala naprej svojim otrokom.«

Literatura o krvavih zločinih ima še eno pomembno nalogo – spominja in opominja svet. Celine Uwineza poudarja, da so v Ruandi trenutno v zadnjem stadiju genocida nad Tutsiji – v zanikanju. Storilci govorijo, da je šlo pri pokolu zgolj za sovraštvo med klanoma. »Če preživeli ne bomo delili svoje zgodbe, resnica ne bo prišla na dan, ne bomo je mogli uporabiti kot orodje za izobraževanje prihodnjih generacij.«

Avtorici je bilo pred izdajo knjige ključno, da ostane zvesta resnici. Pravi, da je želela pokazati mladim, kaj lahko naredijo sovraštvo, jeza in diskriminacija. Prav tako si je v knjigi, ki je za zdaj na voljo le v angleščini in jeziku kinyarwanda, želela najti odgovor, kaj ljudi žene v takšne strahote. Ji je uspelo? »Trudila sem se, da ne bi ponavljala iste napake kot storilci. Pisala, a hkrati ne netila sovraštva. Želim, da ljudje v sebi hranimo dobro, čeprav se zavedam, da je v vseh tudi nekaj zla. Kaj bomo hranili, je odvisno od nas samih.«

Pri desetih letih je preživela pekel in po desetletjih boja iz njega izšla kot zmagovalka. Ostale so ji brazgotine, je med pogovorom večkrat dejala, ne pa tudi rane. Te je uspešno zacelila prav literatura.