V Karpatih, od koder prihajata risa Goru in Doru

Focșani – Uloviti risa na območju, kamor človeška noga le redko stopi, je dosežek, primerljiv z najdbo šivanke v senu. A tudi to naključje je mogoče s kombinacijo znanosti in terenskih izkušenj preoblikovati v delujočo formulo. Natančno to je uspelo ekipi mednarodnega projekta Life Lynx v Romuniji, katerega cilj je rešiti pred izumrtjem populaciji risov v Dinaridih in JV Alpah. V enem tednu sta se v romunskih Karpatih v zabojno past ujela dva risja samca. Dosežek je zgled, kaj vse je mogoče doseči, če evropske države konstruktivno sodelujejo.

Laboratorijske analize so pokazale, da je Goru, ki je namenjen za preselitev v Slovenijo, zdrav. Tik pred razpletom so tudi birokratske kolobocije slovenskih in romunskih veterinarskih organov, ki se niso mogli dogovoriti, katere dokumente potrebujejo za Gorujev prevoz. To je precej podaljšalo njegovo bivanje v karanteni, ki so jo uredili v nekdanjem živalskem vrtu v ne najlepšem romunskem mestu Focșaniju.



Potem pa se je zapletlo še z Dorujem, ki je namenjen za Hrvaško. Prav včeraj so pri njem našli parvovirus, ki povzroča mačjo kugo. K sreči ne kaže kliničnih znakov bolezni, ki je lahko usodna. Kljub temu, da sta karanteni obeh risov ločeni, obstaja verjetnost prenosa virusa z Doruja na Goruja, zato oba za zdaj ostajata v Romuniji. V prihodnjih dnevih bodo izvedli še več testov, s čimer bodo zagotovili, da bosta zdrava pred preselitvijo, so zapisali na spletni strani projekta.
 

Največja evropska divja mačka

»Mislim, da je depresiven, čeprav tega ne kaže. Dvajset ur samo spi. Odkar smo ga drugič uspavali, da smo mu nadeli telemetrijsko ovratnico za daljinsko spremljanje premikanja, je veliko bolj previden, poskuša se nam izogibati,« zaskrbljeno komentira Mihai Ion Pop, naravovarstveni direktor romunske nevladne organizacije ACDB, ko skozi špranje med z deskami obito ogrado kukava na Goruja, ki negibno leži na dvignjeni ploščadi v kotu. ACDB, ena od partneric projekta Life Lynx, je zadolžena za monitoring in odlov risov v Romuniji.





Tudi Goru naju je zagledal. Prebada me s strmim, a hkrati praznim pogledom. Potem ga izgubim. Neslišno se je premaknil. Pomaknem se na drugi konec kletke in med linami oprezam za njim. Nikjer ga ni, res je izginil kot duh, kakor mu pravijo prebivalci blizu njegovega rodnega kraja, naravnega parka Putna Vrancea. Nenadoma pa me z vsega dveh metrov oplazi z delčkom oranžno-rumenega očesa. Sedi na ploščadi neposredno nad mojo glavo. Gleda me, a ga v resnici ne zanimam jaz, pač pa srna v sosednji ogradi, ki je v naravi njegov glavni plen. Na dnu svoje ograde je uničil del desk in jo skozi luknjo opazuje.



Okoli petleten samec, ki je ob ulovu tehtal 23 kilogramov, je res mogočen, veliko višji in bolj čokat, kot je videti na fotografijah. Zasluženo nosi naziv največje evropske divje mačke. Tako blizu njega stojim, da na konicah prstov čutim gost kožuh z vzorcem, ki je njegova osebna izkaznica, s katero se predstavlja drugim risom v gozdu. V Sloveniji bo novinec za vse. Kot na prvega od preseljenih risov bo nad njim visel imperativ, da čim prej najde samico in razredči z incestom zastrupljeno kri slovenske populacije risov; le še med 15 in 20 odraslih živali šteje, ki so med seboj bolj sorodne kot potomci parjenja med bratom in sestro. Brez doselitve risov od drugod bi risi pri nas zagotovo izumrli, že drugič, potem ko se je prvo izumrtje zgodilo v začetku prejšnjega stoletja. Ne da bi bila kriva za kar koli, bosta Goru in Doru žrtvovana za »višji« cilj, ohranitev svoje vrste v dveh drugih državah. Ko tako živi živali žalostno ždita v kletkah, moralnih dilem aktivnega naravovarstva ni enostavno pojasniti.

V skoraj sedemletnem projektu Life Lynx do leta 2024 načrtujejo odlov desetih risov v romunskem in desetih v slovaškem delu Karpatov. V Sloveniji je cilj v obstoječo populacijo vključiti deset risov, pet na Kočevsko-Notranjsko in pet v Alpe, v Hrvaški pa v tamkajšnjo populacijo, ki je nekoliko številčnejša od slovenske, štiri rise. Dolgoročni cilj projekta je izboljšati povezanost dinarsko-JV alpske populacije z drugimi, zlasti alpsko.


 

Poseben izziv: sledenje

Z dvema ulovljenima risoma v prvem letu načrtovanih odlovov smo lahko zelo srečni, ocenjuje Mihai. V ACDB so se nanje začeli pripravljati že pozimi 2017. Eno leto so izvajali zgolj monitoring na dveh študijskih območjih, v Vrancei in Bacauju. Iskali so vsakršne znake prisotnosti risov: sledi njihovih stopinj, ostanke plena, lokacije, ki jih označujejo z urinom ali drgnjenjem z ličnicami. Ostanke iztrebkov pa je pri risih bolj težko najti, saj jih – kot vse mačke – zakopljejo. Na obetavnih območjih so nato postavili kamere, s katerimi so natančneje locirali njihove poti, in nazadnje na nekatere lokacije postavili zabojne pasti. Pri tem so jim z nasveti pomagali strokovnjaki iz drugih partnerskih držav v projektu, med njimi Rok Černe z Zavoda za gozdove Slovenije, ki je koordinator celotnega projekta, raziskovalec velikih zveri Miha Krofel z ljubljanske biotehniške fakultete in Anja Molinari-Jobin, strokovnjakinja, ki je sodelovala pri ponovni naselitvi risov v Švici.
 
Portugalska biologinja Teresa Oliveira, ki me je z dodobra razmajanim džipom – žrtvijo risjih in še prej volčje odprave – popeljala k pasti, v katero se je ujel Goru, je bila ves čas del ekipe. Je tudi Gorujeva krstna botrica, imenovala ga je po najvišji gori v Vrancei. V projektu Life Lynx ima vlogo tehnice za prostoživeče živali. V snegu je sledila skrivnostnim mačkam, nastavljala kamere in sodelovala pri izbiri lokacij za postavitev zabojnih pasti. »Naredili smo kompromis med lokacijami, ki jih risi obiskujejo pogosteje, in takšnimi, ki so bile še dovolj dostopne za nas,« pojasni Teresa. A vseeno je bilo »veselo«, ko so morali težke škatle v globokem snegu, ob globokem minusu, po strmih gozdnatih terenih ročno prenašati do lokacij. Na obeh območjih, v Vrancei in Bacauju, so aktivirali osem pasti.



Teresa je v Romunijo prvič prišla januarja 2017, ko se je kot prostovoljka pridružila projektu Wolflife organizacije ACDB, poleti pa je sodelovala še pri oceni gostote parkljarjev. Nazaj se je vrnila januarja lani za projekt z risi, ostala do konca maja in se spet vrnila oktobra. Magistrirala je iz prostorske ekologije divjih mačk na Iberskem polotoku in nekaj časa delala kot prostovoljka v vzrejnem centru za iberske rise na Portugalskem. Ponovna naselitev iberskih risov v Španiji in na Portugalskem je eden najuspešnejših tovrstnih naravovarstvenih projektov v Evropi. Ali se bo ponovno naseljena populacija obdržala, pa se bo pokazalo šele čez deset ali več let. Pri ponovnih naselitvah se uspeh meri na dolgi rok, pravi temnolaska.
 

»Če bi bila žival, bi bila tu srečna«

Ko se ji je ponudila priložnost za prostovoljstvo pri projektu Wolflife v Romuniji, ni dolgo razmišljala. Tudi zato, ker doma ni dobila dela s svojega strokovnega področja. Kakršnega koli dela pravzaprav. Govori o nagnusnem mobingu nadrejenih v hipermarketu s športno opremo Decathlon in srhljivem kanibalizmu med sodelavci, vsemi v enako deprivilegiranem položaju, pa o bolno ambicioznih starših otrok, ki jih je varovala v šoli …



Suvereni terenki v ne tako suverenem terencu nomadsko življenje za zdaj ustreza, pogreša le igranje klavirja, ki pa ga bo lahko kmalu vadila v Ljubljani, kamor prihaja na pomoč Mihi Kroflu. Pri projektu Life Lynx ji je bil poseben izziv sledenje risom. Ti ne ubirajo ravnih poti kot volkovi, ampak vijugajo, se ustavljajo, izginejo v grmovju, se sprehajajo po podrtih deblih in skalnih previsih, skratka po najtežje dostopnih območjih. 

Ko se spuščava s prepišnega vrha, kjer je Teresa deaktivirala past in pobrala kameri – letošnja sezona odlova risov se je zaključila, samci počivajo po paritvenem obdobju, samice pa maja pričakujejo mladiče –, se ne morem znebiti občutka, da me s skalne police tiho opazuje ris, po gozdnem pobočju bolj oddaljenega hriba pa se neslišno pomika volčji trop. Vsepovsod so iztrebki medvedov in srnjadi, a razen ptic ni slišati nobene druge živali. »Všeč mi je, da jih ne vidiš. S tem ti dajo vedeti, da si na njihovem območju, kjer so oni gospodarji,« z nasmeškom na ustnicah govori Teresa. »Če bi bila jaz žival, bi bila tu srečna.«


 

Zadnja evropska divjina

Naravni park Putna Vrancea je na območju, kjer se Karpati prelomijo, od tod ime Carpati de courbure. Gozdovi z obeh strani ukleščajo dolino reke Putne, po kateri je speljana edina cesta čez ta del Karpatov. Ob njej so redko posejane barvite razpadajoče hiške, mimo katerih hrumijo tovornjaki, naloženi s hlodovino. Ljudi je v teh krajih manj kot »divjih« živali. Že pred vstopom v gozd pozdravijo ostanki divjega prašiča, ki so ga raztrgali volkovi. Psi, ki se odpravijo na sprehod brez vrvice, končajo kot njihova hrana.

Nihče ne ve, koliko medvedov in volkov hodi po gozdovih, enako velja za celotne Karpate, zadnjo evropsko divjino. Ocena za volkove je med 6.000 in 13.000. Okoljsko ministrstvo že dolgo obljublja monitoring, a denarja zanj vsako leto »zmanjka«. O risih, ki so veliko bolj diskretni od medvedov in volkov, pa je sploh malo znanega. Groba ocena je, da je populacija dovolj številčna in vitalna, da bo zmogla tudi z nekaj manj risi.



»Kaj lahko turist počne tu?« moje vprašanje ponovi Maria Militaru, žena direktorja parka Putna Vrancea Iona Militaruja, ki je priskočila na pomoč pri prevajanju moževih besed v angleščino. »Ne veliko,« se v zadregi nasmehne. »V parku je nekaj turističnih poti, a niso zelo dobre. Blizu kraja, kjer je bil ulovljen Goru, gradijo opazovalnico, ki bo dobra lokacija za opazovanje volkov in jelenov. Zato je oblečen tako,« Maria smeje se pokomentira moževa lovska oblačila.

Prebivalci Lepșe, vasice najbližje vhodu v park, so velikih zveri in drugih gozdnih živali navajeni. »Smo sosedje. Medvedi in divji prašiči prihajajo na naša dvorišča. Seveda povzročajo škodo, a smo mi tisti, ki so tu vsiljivci,« jasno pove Maria. Življenje za ljudi je tu precej težko. Zakonca Militaru sta nekaj časa imela kmetijo, a sta jo morala opustiti, ker so turiste motile krave. Mleko, sir in meso pa bi vseeno imeli, pripomni Maria, ki se trudi vzpostaviti etnografski muzej z zbirko tradicionalnih oblačil. Ion je zadovoljen, da je park del projekta Life Lynx, saj upa, da jim bo to prineslo več obiskovalcev. »Poleg tega smo se naučili uloviti risa,« se nasmehne.


 

Lovna sezona, dolga štiri mesece

Teresa, velika ljubiteljica velikih zveri, zlasti divjih mačk, je bila navdušena nad prvo živo »trofejo«. »Sporočilo o sprožitvi pasti smo dobili okoli pol sedmih zjutraj. Dan prej se je v isto past ujela divja mačka, zato smo mislili, da se je epizoda ponovila.« S člani ACDB in prostovoljci, ki so štiri mesece, kolikor je trajala »lovna sezona« na rise, bivali v  Lepși, so se odpravili preverit past. »Ko smo uro po sprožitvi alarma prišli na lokacijo, je bila žival v pasti še vedno zelo aktivna. Butala je ob stene, slišali smo renčanje. To zagotovo ni divja mačka, prej ris ali volk, vsekakor nekaj velikega. Pasti so se najprej približali tehniki, jaz sem ostala zadaj, s solzivcem v roki. V kletko bi se lahko ujel tudi medvedji mladič, mama pa ni nikoli daleč stran,« pojasnjuje. A pogled skozi okence zaboja je potrdil informacijo, ki so jo vsi težko pričakovali.



Goru je bil resno besen. Uničil je ena od dveh vrat pasti, na stenah notranjosti so še vedno vidni blatni sledovi njegovega boja. Le kako ne bi bil jezen, če pa se je ulovil na mišelovko! Prozorna vrvica, napeljana v notranjosti pasti, ki se je je dotaknil in s tem sprožil padec vrat, je namreč povezana z najbolj klasično napravico za lovljenje glodavcev. Da bo padel v zasedo, Goru ni mogel slutiti. Past je namreč postavljena tako, da žival, ki se ji približuje, vidi skoznjo. Levo in desno je nagrmadeno vejevje, ki jo usmerja vanjo, zunanje ohišje je zakamuflirano s smrekovimi vejami, tla so postlana z mahom.

Kameri sta pokazali, da sta se pred in po ujetju Goruja mimo pasti sprehodila še dva risa, a je prihodnje leto ne bodo več aktivirali. Osredotočili se bodo na območje Bacau, kjer se je ujel drugi ris, ki je ime dobil v anketi med prebivalci na Hrvaškem, kamor naj bi ga preselili. Njegovo spektakularno ujetje je zabeležila kamera. Past je označil in že hotel oditi, potem pa si je premislil in stopil vanjo. Vrata so mu skoraj priprla zadnjico. »Šalim se, da si govori, da je bila to njegova najslabša odločitev v življenju,« se nasmeji Teresa.
 

V Ceaușescujevem lovišču

»Območje, kamor gremo, je povsem drugačno od tistega, ki si ga videla včeraj. Hribi so nekoliko nižji, srnjadi v gozdovih je veliko več, kar je odsev drugačnega upravljanja,« med vožnjo proti območju razlaga italijanski strokovnjak za volkove Andrea Gazzola iz ACDB. Z nami je še Teodora Sin, ki se študijsko prav tako ukvarja z ekologijo in ohranjanjem volka. Tudi ona je zaposlena pri ACDB in je Andreina cimra v hiši – pisarni te nevladne organizacije v Focșaniju.



Andrea je v Romunijo prišel leta 2013. Po desetih letih izkoriščanja na fakulteti in serijske produkcije znanstvenih člankov mu je bilo vsega dovolj. Ko se je pojavila priložnost sodelovanja z ACDB pri projektu z volkovi, je doma naznanil svoj odhod. Nad njegovo odločitvijo niso bili navdušeni. »Kateri idiot se iz Italije preseli v Romunijo, če pa so Romuni tisti, ki prihajajo v Italijo?« mu je zabrusil oče, preden štiri leta ni več spregovoril z njim. Sestra, ki živi v Nizozemski, »dela v marketinških vodah«, pomenljivo prikima Andrea, »mi je napisala sporočilo z eno besedo: imbecil«.

A sam se je že odločil. Želel je delati na terenu, z volkovi, ki jih je vzljubil s stripi o Rin tin tinu. »Vsi raziskovalci volkov odhajajo v ZDA ali Kanado, kjer je denarja za raziskave res več, a je tam že vse preučeno. V Romuniji pa je vse, česar se lotiš, novo. V treh letih raziskav tu sem objavil več člankov kot v Italiji v desetih.« Pomen risov in drugih velikih zveri za delovanje ekosistema mi razlaga, medtem ko se s Teodoro in z gozdarjema iz nacionalne uprave za gozdove Romsilva, ki upravlja z državnimi gozdovi v Romuniji, vzpenjamo po mešanem gozdu preko idilične jase proti pasti, v katero se je ujel Doru. Risi in volkovi so pomembni za ohranjanje dobre kondicije parkljarjev v gozdu. Ti skrbijo za čiščenje podrasti, da se gozd ne zaraste, vse skupaj pa pomeni, da je gozd dobro upravljan.



Volkovi, medvedi in risi se v Karpatih resnično dobro počutijo, saj so razpršeni po ogromnem prostoru z nizko gostoto prebivalstva. Številčnost njihovih populacij uravnavajo hude zime, pri volku in medvedu pa še razmeroma majhna gostota parkljarjev. Konflikti se pojavljajo predvsem z rejci drobnice, ki svoje živali spuščajo na pašo v gozdove. Črede drobnice se povečuje zaradi izdatnih evropskih kmetijskih subvencij, pojasnjuje Andrea. A v primerjavi z njegovo Italijo je konfliktov zelo malo. »V Italiji so medvedi in volkovi natrpani v nacionalnih parkih, ki so kot nekakšni živalski vrtovi. Tako rekoč hodijo eden po drugem, če zapustijo območje, pa takoj nastanejo težave, saj se jih ljudje, ki so se jih odvadili, bojijo. Za velike zveri v Karpatih je po mnenju Andree kar dobro, da jih turizem še ni odkril. Naj tako ostane čim dlje.

Sopihajoč smo dosegli vrh hriba, kjer se je ujel Doru. Past stoji ob podirajoči se lovski koči, ki jih imajo risi zelo radi za označevanje teritorija, skrivališče pri lovu na plen in prenočevanje. Gozd na eni strani hriba šteje okoli sto let, na drugi pol manj. Mlajši del je bil popularno lovišče, kamor je zahajal nekdanji romunski diktator Nicolae Ceaușescu. S puško je meril na vse, medvedke, njihove mladiče, divje prašiče, jelene …, pove Teodora. Če je ulovil premajhnega jelena, se mu ga ljudje niso upali prinesti, ampak so ustrelili in mu predali večjega.


 

Ekipa predanih ekologov
 

Ekipi ACDB je bil v veliko pomoč pri izbiri lokacij za pasti v Bacauju Catalin Ghionoiu iz območne enote Romsilve. »Na vsakem kotičku, ki ga je pokazal, smo našli sledove risov,« ga pohvali Teodora. Catalin je risa tudi že večkrat videl, kar je celo za marsikaterega raziskovalca risov edinstvena izkušnja. A ko se je Doru ujel v kletko, je trikrat pogledal vanjo, preden je verjel svojim očem in poklical intervencijsko ekipo ACDB.

Z velikimi zvermi tod ni bilo težav do pred treh let, ko so prepovedali odstrel volka in medveda, pove gozdarski inženir Adrian Titianu. »Pred prepovedjo so 342 medvedov odstrelili legalno, zdaj jih ustrelijo toliko ali še več, a krivolova nihče ne nadzira.« V prihodnosti utegne biti še slabše, se boji Titianu, ki je slišal tudi za zadržanje odloka o odstrelu medvedov v Sloveniji. Za dolgoročno dobro stanje velikih zveri je ključno, da jih sprejmejo tisti, ki imajo največ stikov z njimi: lokalni prebivalci, kmetje, lovci, opozarja.



Čas je bil za slovo od gozdnatih hribov, ki so bili tik pred zelenim prebujanjem iz zimskega spanja, in vrnitev v ravninski Focșani. Tudi misli so spontano odplavale od narave k družbi. Kaj ekipa predanih ekologov počne v prostem času, ko ni na sledi risom in volkovom? Zelo malo ga je, ugotavljata Andrea in Teodora. Slednja je še pod hudim pritiskom dokončanja doktorata iz ekologije. »Včasih se šalimo, da smo kot menihi v samostanu: preučujemo eno samo stvar, ves čas smo v gozdu (kot oni v samostanu), oblačimo se v stare cunje in prejemamo ušivo plačilo,« se izza volana hahlja Andrea.

Je celibat tudi del paketa? »Skoraj,« pripomni Teodora. »Tudi ko se odločimo za večerni odhod v mesto, se na koncu družimo le med sabo in pogovarjamo enake reči kot med delom. Delujemo kot volčji trop v ekstremnih razmerah.« 



_______________________________

 Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.