V središču katastrof

Bruselj – Srce centra EU za odzivanje na katastrofe in krizne situacije deluje v pritličju ene od povsem običajnih uradniških stavb v ulici Josepha II. v bruseljski evropski četrti. Do njega prideš po ne najbolj uglednih, slabo osvetljenih hodnikih. V osrednjem prostoru, nekakšni situacijski sobi, strogo resni strokovnjaki v modrih jopičih analizirajo podatke, ki prihajajo v računalnike. Natisnjen je velik zemljevida kraja Marsh Harbour na Bahamih, ki ga je pred nekaj dnevi prizadel hurikan Dorian. Videti je, kateri deli naselja so povsem uničeni, katera cesta bi bila lahko še prevozna, kateri most je neuporaben …

Spremljajo katastrofe po vsem svetu, tudi z evropskim satelitskim sistemom Copernicus. Videli so, kaj se je dogajalo med zadnjim požarom v Boliviji. Na velike zaslone prihajajo podatki o delovanju ognjenika Villarrica v Čilu. Na drugem so podatki o požarni ogroženosti v Evropi. Temnejša ko je barva katerega od območij, večja je ogroženost. Glede na vremenske razmere in podatke iz preteklosti ocenjujejo nevarnost poplav na stari celini. K Johannesu Luchnerju pride eden od strokovnjakov z zadnjimi podatki o poplavah v Valencii, kjer so bila ogrožena človeška življenja.




 

Kriz bo čedalje več

Avstrijec Luchner je izkušen evropski uradnik in vodi direktorat za krizno upravljanje pri DG ECHO. Kar je v bruseljskem žargonu kratica za generalni direktorat za evropsko civilno zaščito in evropske operacije humanitarne pomoči. To je nekakšno ministrstvo s 500 zaposlenimi v Bruslju in nekaj sto v pisarnah po svetu. ECHO bo sodil pod predlaganega evropskega komisarja za krizno upravljanje Janeza Lenarčiča. V bruseljskih strukturah je očitno zavedanje, da bo kriz in pomoči potrebnih čedalje več. Humanitarni del sedemletnega proračuna za ECHO naj bi zvišali s sedem na enajst milijard evrov.

Po Luchnerjevem mnenju katastrofe niso le nekoliko bolj pogoste, marveč postajo veliko bolj intenzivne in nevarne. Vse bolj se kažejo negativni učinki podnebnih sprememb. Nekdaj ni bilo tornadov v Sredozemlju. »Ko sem bil mlajši, nisem nikoli slišal za tornade v Evropi. Po novem jim je čedalje več. Imeli smo dva tropska ciklona, ki sta drug za drugim prizadela Mozambik. Prej jih tam skoraj ni bilo,« je povedal. Vsako leto v katerem delu sveta registrirajo največje gozdne požare v zgodovini, denimo v Kaliforniji lani in predlani.

Krizno središče se uradno imenuje Center EU za usklajevanje nujnega odziva. Seveda deluje ves dan in vsak dan v tednu. V njem so praviloma vsaj trije strokovnjaki, konec tedna vsaj dva. Poleti so okrepljeni z ekipo za podporo pri gašenju gozdnih požarov. »Lahko se hitro odzovemo. Center opazuje katastrofe. Ko na oceanu nastajajo nevihte, poskušamo napovedati, kdaj bo prizadel prebivalstvo, kaj bodo potrebovali in kako jih bo mogoče evakuirati. Tako lahko vnaprej namestimo opremo in pomoč čim bliže katastrofe in jo čim prej razdelimo,« je Luchner opisal vlogo centra.
 

Solidarnost v praksi

Okvir delovanja je mehanizem EU na področju civilne zaščite, s katerim se solidarnost v Evropi pokaže v praksi. Konkretno so za zadnjo katastrofo na Bahamih nemudoma zagotovili za 500.000 evrov pomoči. Nizozemska je priskrbela dve ladji za transport hrane, Luksemburg sodeluje z ekipo s satelitskim telekomunikacijskim sistemom. Sama EU nima na razpolago svoje opreme. Dobijo jo v članicah. V mehanizmu sodelujejo še Črna gora, Islandija, Norveška, Severna Makedonija, Srbija in Turčija. Od začetka leta 2001 se je odzval na več kot 300 prošenj za pomoč v EU in zunaj nje.



Sistem deluje po logiki, da država, ki jo prizadene katastrofa – to so v Evropi najpogosteje požari in poplave –, uradno zaprosi za pomoč. Da ni treba zaprositi vsake članice posebej, prošnjo pošlje v Bruselj, ki ima informacije, kaj je na razpolago v kateri članici in s čim bi lahko pomagale. Težava je, da se v poletnih mesecih, ko se na jugu širijo požari, tveganja pojavljajo v vseh državah, ki imajo letala za gašenje, predvsem znamenite canadaire. Leta 2017, ko so se na Portugalskem spopadali s katastrofalnimi požari, ki so zahtevali več kot 60 življenj, so bile druge članice same v stiski in niso mogle poslati letalske pomoči iz »poola«.

To je bil začetek drugačnega razmišljanja. Komisar za krizno upravljanje in humanitarno pomoč, Ciprčanu Hristosu Stilianidesu, je bil uspešen s predlogom vzpostavitve nove evropske rezerve zmogljivosti (rescEU). Članice dobijo iz EU skoraj celotno financiranje nakupa in vzdrževanje letala in helikopterjev za gašenje požarov iz zraka. Ti morajo biti nato na razpolago za solidarnostne operacije EU, kadar se katera od članic znajde v stiski in prosi za pomoč. Posebno kočljiva so bila razmerja znotraj Unije, saj so bogatejše severne članice sprva želele, naj si ogrožene na jugu raje same zagotovijo opremo.

Logika se je spremenila po velikih požarih na Švedskem leta 2018, ko je priskočilo na pomoč šest članic s sedmimi letali, šestimi helikopterji, 67 vozili in 360 ljudmi. Skratka, solidarnostne pomoči za gašenje požarov ne potrebujejo le na jugu, ampak tudi na bogatem severu.
 

Pomagali tudi Sloveniji

Slovenija je leta 2014, ko je državo prizadel katastrofalen žled, zaprosila za pomoč v okviru mehanizma in dobila 68 generatorjev, največ iz Avstrije in Nemčije. Pomoč je prejela tudi med begunsko krizo 2015/16. V poolu za čimprejšnjo pomoč državam v stiski ima jamarsko iskalno-reševalno ekipo in vodno črpalko z veliko zmogljivostjo.


Zahtevnih nalog v svetu rastočih tveganj je čedalje več. Ebola se je v času velike epidemije v prejšnjih letih pojavila bliže evropskemu sosedstvu na drugi strani Sredozemlja. Zdravniki, osebje in drugi, ki odhajajo pomagat v Afriko, želijo v primeru okužbe takoj nazaj. Težava je, ker civilne oblasti v Evropi sploh nimajo letala, s katerim bi lahko evakuirali okužene z ebolo. To, kar je za posamezno državo predrago, je v okviru evropskega odzivanja na katastrofe smotrno sofinancirati na ravni EU v članicah, ki bi bile pripravljene nabaviti opremo v skupno dobro.

Kriza z ebolo je bila eden prvih izzivov za komisarja Stilianidesa, ko je leta 2014 začel mandat. Tudi za Janeza Lenarčiča, ki bo 1. novembra predvidoma postal njegov naslednik, težkih nalog ne bo manjkalo. V kriznih situacijah bo na politični ravni moral usklajevati odzivanje tako z drugimi komisarji kot državami. Nasploh velja, da je ključna naloga sicer komaj opazna preventiva, a komisar je viden, ko se EU odziva na krize. Na leto zagotavljajo pomoč za 130 milijonov prebivalcev sveta v stiski. »Delaš veliko za veliko ljudi,« je menda najkrajši opis komisarjevih nalog.

__________________________________________

 Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.