Zelena sredozemska izjema, ki bo morala postati pravilo

Visoko nad morjem, med dehtečim in gorsko pisanim spomladanskim rastjem, se odpira opojen razgled proti verigi Dodekanskih otokov in Turčiji. Sonce že skoraj poletno greje. Svetloba se lesketajoče odbija od morske gladine. Močan veter volčje tuli. Ko se malce umiri, ga preglasi ščebet številnih ptic in žuželk na osemenjevalno-prehranjevalni delovni brigadi. Številni naravni zvoki, paradoksalno, ustvarjajo močno, a ranljivo tišino. Po obnovljenih antičnih pastirskih poteh, marsikje vrtoglavih, se podijo koze. Stotine koz, domačih in divjih. Očitno je, da hkrati začudene in prestrašene v svojem skalnem kraljestvu niso ravno navajene človeške družbe. Dolga deževna zima, najbolj deževna v zadnjih štiridesetih letih, je ozelenila otok in jim, kronično nenasitnim plezalkam, prinesla obilico hrane. Tu je hitro mogoče utoniti v idilo, v prasvet.



Toda Tilos, majhen otok v južnem Sredozemlju, še zdaleč ni le prasvet. Nasprotno. Je prvi sredozemski otok, ki je postal energetsko samooskrben. In to s stoodstotno obnovljivimi viri energije – z unikatno kombinacijo vetrne in sončne energije, ki je od šestega marca tudi uradno vključena v grško električno omrežje. Energetski projekt na Tilosu je bil za financiranje izbran v konkurenci osemdesetih projektov iz celotne Evrope. Raziskovalni in inovacijski program Horizon 2020, ki poteka v okviru EU, je projektu namenil 11 milijonov evrov. Projekt koordinira Tehnološko-izobraževalni inštitut iz Pireja, skupaj pa pri njem sodeluje trinajst partnerjev iz sedmih evropskih držav.

Grško zasebno energetsko podjetje Eunice, ki upravlja projekt, je – po dolgih postopkih – januarja letos podpisalo pogodbo z državno družbo za upravljanje električnega omrežja Hedno. Tako je zelena energija s Tilosa – prvi takšen primer malega hibridnega omrežja v zgodovini – lahko vstopila v grško električno omrežje. Energetski projekt Tilos, kjer poseben baterijski sistem za shranjevanje energije (ESS) skrbi za energijsko »ozimnico«, trenutno že proizvaja več (zelene) električne energije, kot je otok potrebuje. Zato jo upravljavci malega lokalnega električnega omrežja po podmorskem daljnovodu lahko že izvažajo na sosednja otoka Kalimnos in Kos. Do zdaj je elektrika na Tilos prihajala v obratni smeri – iz elektrarne na Kosu, ki jo poganja nafta.

Prihodnost, kakršna bi lahko bila

Maria Kamma je županja Tilosa že sedem let. V skromni županski pisarni v starinskem, a čudovitem belo-modrem mestecu Megalo Horio, skozi katero vleče prijetna sapa, ki blaži spomladansko vročino, je nadomestila »nenadomestljivega« Tassosa Aliferisa, ki je Tilos obudil od mrtvih. V času njegovega županovanja se je namreč število stalnih prebivalcev otoka podvojilo, zacvetel je ekološki turizem, obnovljene so bila antične pastirske poti, zgrajene ceste … A ne le to.



Tilos je bil prvi sredozemski otok, kjer so prepovedali lov (1993), kar je hriboviti naravni raj spremenilo v zatočišče številnih ptičjih in drugih živalskih vrst. Na otoku so – davno preden je to v Grčiji postalo legalno – ob pomoči pokojnega Aliferisa organizirali tudi prvo istospolno poroko (2008) in sprožili številne progresivne in alternativne projekte. V letih 2016–2018 je na Tilosu obstajal tudi Center dobrodošlice za begunce in migrante (Tilos Hospitality Center), v katerem je lokalna skupnost skupaj z županjo izven vseh birokratiziranih in razčlovečenih institucij sama skrbela za ljudi, ki so se pred vojnami iz bližnje Turčije z gumijastimi čolni bolj ali manj po nesreči zatekli na mali otok humanizma. Na izjemo, ki za zdaj potrjuje pravilo.
Otoček je postal zatočišče svobode, kamor hodijo turisti, ki v rokah namesto tablic in pametnih telefonov držijo knjige. Tiskane knjige – kulturni šok! Kar dve tretjini turistov se sem vrača vsako leto. Tukajšnji mir in tišina, to po nekaj obiskih izkustveno poročam, povzročata neozdravljivo in nenadomestljivo zasvojenost.

Pred kratkim so na otoku odprli tudi novo zadružno tovarno sira. Socialno podjetje, v katerem so zaposleni tudi begunci, je namenjeno integraciji. Prebivalci Tilosa se namreč zelo dobro zavedajo, da jih je premalo – da potrebujejo »kadrovske okrepitve«. Hkrati niso okuženi s predsodki. Po županjinih besedah bi moralo število stalnih prebivalcev otoka preseči tisoč, da bi lahko bila otoška skupnost »ekonomsko in demografsko zdrava«.

»Ves čas iščemo nove rešitve. Življenje na otoku mora biti prijazno prav za vse prebivalce,« mi je, potem ko je malce stišala rokovsko glasbo, ki je odzvanjala iz njenega prenosnika, povedala vidno utrujena županja Maria Kamma. Med našim obiskom so se namreč na Tilosu mudili številni predstavniki gospodarstva in politike ter vsi, ki so bili v zadnjih treh letih resneje povezani s projektom energetske samopreskrbe. Sestanki in srečanja so se vrstili, županja pa je vajena dela v miru.

Kaj je na vašem otoku tako zelo posebnega, da obiskovalci tu opazujemo prihodnost, kakršna bi lahko bila, sem vprašal županjo? »Zelo težko vam odgovorim … Začudenja v resnici ne razumem. Za nas ni to nič posebnega. Živimo naravno, povezani smo z okoljem. Zavedamo se svojih odgovornosti. Ne trošimo, ne pretiravamo, živimo zmerno. Delujemo kot skupnost. Pogovarjamo se in dogovorimo. Trudimo se po najboljših močeh. Stremimo k pravičnosti, medsebojni in okoljski. To je naša dolžnost,« je županja spontano strnila osnove etičnega bivanja.

Skupna zgodba

Energetski projekt je po njenih besedah le del te skupne zgodbe. »Cilj je skoraj dosežen. Zelo kmalu bomo energetsko v celoti samooskrbni in zeleni. Cilj je sto odstotkov. Vztrajali bomo brez predaha. Učinki za otok so že zdaj izjemni,« mi je povedala županja in napovedala, da bo naslednja faza zelenega energetskega projekta elektrifikacija prometa na otoku, kjer so pred kratkim postavili prvo električno polnilnico. Otoške oblasti so – tudi s subvencijami – že kupile električni avtobus, temu bosta kmalu sledila električna tovornjaka. Ves javni promet – roko na srce, ni ga veliko – na otoku bo tako že naslednje poletje električen. Podobno velja za celotno javno infrastrukturo – od vodnih črpalk, ki so ključne za preživetje otoka, do javne razsvetljave.



Županja Tilosa Maria Kamma pravi, da bi bila lahko uspešna – ne le – zelena energetska zgodba njenega otoka »pozitiven sprožilec« za celotno Sredozemlje. »Naš primer je unikaten predvsem zaradi baterijskega shranjevanja energije in ravno to je mogoče prenesti tudi na številne druge otoke. Več grških otokov se zanima za naš know-how. Videli so, da se da. Veliko zanimanja prihaja s Korzike in iz Nemčije in Poljske. A vsi smo šele na začetku. Nismo še veliko naredili. To so le prvi koraki,« je skromna županja, ki deluje izven obstoječih političnih struktur – njena »stranka« je lokalna skupnost. In ta je projekt zelene energije hitro vzela za svojega.

»Vse smo prehiteli, prvi smo. Zato smo izjemno ponosni,« je na topel pomladanski dan ob solarnih panelih dejal Zisimos Mantas, tehnični šef energetskega projekta Tilos iz podjetja Eunice. Med solarnimi paneli, ki stojijo ob glavni cesti, ta pa povezuje celoten otok, je deloval kot vinar v svojih vinogradih. »Ponavadi ni tako, a v bistvu si najbolj želim, da bi naš projekt čim prej in čim večkrat prekopirali. Naša tehnologija je nared za vse. Upam, da bomo navdihnili številne manjše grške otoke – za zdaj se nekaj podobnega pripravlja na Ikariji,« je med sprehodom po »sončnem« delu hibridne elektrarne, ki v skupno energetsko banko v povprečju prispeva približno tretjino električne energije, razmišljal inženir Mantas.



Zadnja tri leta, ko je delal pri projektu na Tilosu, so mu minila v pospešenem posnetku. Na začetku se mu je vse skupaj zdelo težko uresničljivo. Veliko je bilo ovir, predvsem birokratskih. Bilo je, kot pravi, vseobsegajoče in na trenutke frustrirajoče. Toda zdaj so porodne muke mimo, projekt deluje. In tu ni le, da ostane, ampak da plodi svoje kopije po celotnem Sredozemlju. »Ključno je bilo, da smo imeli vizijo in da smo našli prave partnerje. Tudi otok sam je bil že prej zelo zeleno in inovativno naravnan – to je popolna kombinacija. Najhujša bitka je bila z birokracijo, to je bilo resnično trdo delo. Še posebej zaradi finančne krize. Okoli nas je vse razpadalo, mi pa smo državi predstavljali nekakšen futuristični projekt. A bili smo uspešni – dokazali smo smiselnost in učinkovitost našega sicer precej kompleksnega projekta, v celoti pa smo poskrbeli tudi za njegovo financiranje,« je nadaljeval Zisimos Mantas, ki niti malo ne dvomi o tem, da sonce in veter v tem delu sveta – in seveda tudi marsikod drugod – predstavljata »zanesljiv, trden, poceni in v celoti obnovljiv, zelen in do okolja prijazen vir energije«.

Dokaz, da se da

Primerjalna prednost projekta na Tilosu je po Mantasovih besedah možnost baterijskega shranjevanja energije (ESS). »Za deževen dan,« kot se reče. In za izvoz. Vendarle gre tudi za komercialni projekt, ki ga upravlja zasebno podjetje. »Baterijsko shranjevanje električne energije je srce našega projekta. Imamo popoln nadzor nad proizvodnjo in porabo elektrike. Res je, da imamo – za vsak primer – še vedno na voljo dizelski agregat, a v prihodnje ga, to si upam trditi, ne bomo več potrebovali,« pravi predstavnik podjetja Eunice, ki želi sprožiti energetsko revolucijo. »Pripravljeni smo za korak naprej. Vsa Grčija je,« je prepričan Mantas, ki se že dvajset let v celoti posveča obnovljivim virom energije. Po njegovem mnenju se vloge v energetiki hitro menjajo. Obnovljivi viri prihajajo v ospredje. Prepričan je, da se energetska tranzicija že dogaja – ne poganja je le strah pred apokaliptičnimi posledicami podnebnih sprememb, pravi, temveč tudi dejstvo, da so operativni stroški vetrnih in solarnih elektrarn »zanemarljivo nizki«.

»Pri uresničenju energetskega projekta je bilo najbolj pomembno, da je lokalno prebivalstvo kmalu prepoznalo in podprlo projekt. Veliko ljudi je že od začetka sodelovalo pri gradnji vetrnice in solarnih panelov,« mi je v Livadii, drugem največjem naselju na otoku in središču tukajšnjih turističnih – večinoma ekoloških – aktivnosti povedal Anthimos Hacivasileiu iz organizacije World Wildlife Fund (WWF), ki je ena izmed partneric projekta. Anthimos je v zadnjih treh letih velikokrat obiskal mali otok v Dodekanih, kjer se je udeleževal delavnic in obenem vodil komunikacijo z lokalnim prebivalstvom. »To res ni bilo težko delo, otočani so večinoma zelo ozaveščeni. Celoten otok je ekološko in napredno naravnan. Za to gre zahvala nekdanjemu županu Tassosu Aliferisu in seveda tudi njegovi naslednici Marii Kamma,« je pogovor pod mogočno vetrnico, ki leži na skrajnem južnem rtu otoka, dan kasneje nadaljeval Hacivasileiu.

Po njegovih besedah je bilo pri prepričevanju domačinov o smiselnosti prehoda na obnovljive vire energije ključno ne le to, da so bili ves čas (so)udeleženi v projektu, temveč tudi, da jim je bilo jasno, da bodo zaradi vetrne in sončne energije imeli na voljo kvalitetnejšo, zanesljivejšo in cenejšo elektriko – tudi zaradi tako imenovanih pametnih števcev, ki natančno odmerijo porabo in potrebe vsakega gospodinjstva na otoku. Ne kaže pozabiti, da je projekt potekal v finančno neprijetnem in politično izjemno občutljivem času velike grške krize, ko ni bilo ne prostora ne posluha in večinoma niti ne realnih možnosti za alternativne energetske in okoljske projekte. Toda Tilosu je uspelo.



»Obiskal sem skoraj vsako družino na otoku. Osebni stiki so vse. Tako bi morali delovati vsi projekti. Res pa je, da nam je pri uresničitvi projekta dejansko precej pomagalo tudi to, da smo zanj prejeli dve mednarodni nagradi [EU energy islands award in citizens' award] in da so o malem in prej bolj ali manj neznanem Tilosu začeli pisati in govoriti po vsem svetu,« mi je povedal predstavnik grške podružnice WWF. »Za našo organizacijo, ki je okoljsko naravnana in je njeno jedro skrb za divje živali, je tukajšnji energetski projekt tako rekoč popoln. Postavitev energetske infrastrukture ni ogrozila ene same živali. Tam, kjer je potekalo največ del, je lokalno prebivalstvo zasadilo tisoče novih dreves. Vse je, kot bi si lahko samo želeli,« je povedal navdušeni Anthimos Hacivasileiu. In dodal, da je delujoč in uspešen projekt na Tilosu odlično sporočilo za celotno Grčijo – okoljsko, energetsko, ekonomsko in tudi politično.

Energetska regulacija iz časov industrijske revolucije

Dr. Ina Hahndorf je ena glavnih raziskovalk, razvijalk in poznavalk zelenih energij v Nemčiji. Dolgo je delala tako v znanosti kot v industriji. Na Tilosu jo poznajo kot botro – morda celo mamo – energetskega projekta. Bila je namreč ena prvih, ki je v laboratoriju prepoznala idealne razmere za razvoj hibridne vetrno-sončne elektrarne, ki vladajo na Tilosu. Ko je dobila klic iz Grčije, se je nemška znanstvenica v Berlinu ukvarjala z načrtom, kako stoodstotno opustiti dizelsko gorivo pri proizvodnji električne energije na manjših, oddaljenih lokacijah – industrijskih in neindustrijskih. Ravno takrat se je ukvarjala z zelo podobnim francoskim projektom na Karibih.

»Zgodba Tilosa me je takoj pritegnila. Nemudoma sem povezala oba projekta. S podjetjem Eunice smo hitro začeli iskati vlagatelje in partnerje, od univerz do podjetij in nevladnih organizacij. Kmalu smo oblikovali konzorcij,« se začetkov projekta spominja dr. Hahndorfova, ki je maja 2014, točno pred petimi leti, oddala predlog projekta, katerega temelj je bil dolgoročna in zelena energetska samopreskrba otoka, na energetski natečaj Evropske unije (Horizon 2020). Projekt je bil kmalu potrjen. Celotna ekipa se je prvič zbrala v Atenah februarja 2015. Pol leta kasneje je Hahndorfova prvič prišla na Tilos.



»Izziv je bil gromozanski. Vedela sem, da se bo tehnično in tehnološko izšlo. Bilo je le vprašanje časa. Toda ovir je bilo vseeno veliko. Največ težav je bilo seveda s papirji in regulacijo, ki je bila napisana še v času industrijske revolucije in marsikod po Evropi sploh ne ustreza sedanjim razmeram v energetiki – kaj šele tistim, ki bi jih radi videli in omogočili že v bližnji prihodnosti,« je v vseskozi živahni staromodni grški kavarni v Livadii povedala dr. Ina Hahndorf. Zavita v bundo zaradi jutranjega kopanja v kristalno čistem morju je povedala, da ima danes pri projektu svetovalno vlogo. Čakanje na ustrezna – tudi komercialna – dovoljenja je bilo dolgo in mukotrpno. Po njenih besedah bi lahko celo ogrozilo projekt. Toda grške oblasti so se v primeru Tilosa po mnenju nemške znanstvenice in raziskovalke novih virov obnovljive energije izkazale za fleksibilne in učinkovite. Sprejetih je bilo nekaj novih uredb in dovoljenja so bila pravočasno izdana.

»Ko smo tu začeli razmišljati, računati, iskati idealne baterije za shranjevanje energije in naposled tudi graditi, je bilo, vsaj zame, kot da bi delala v laboratoriju na prostem. Čudovita izkušnja! Še posebej zdaj, ko projekt deluje in je vpet v električno omrežje. Trenutno hibridna vetrno-sončna elektrarna proizvede 80 odstotkov električne energije, ki jo porabi otok. Ostalo še vedno poganja nafta – a ta je za zdaj tu le še kot zagotovilo, če bi morda šlo kaj narobe. Pa ne bo šlo. Zelo kmalu – teoretično že danes – je lahko otok stoodstotno energetsko samooskrben. Še več – zunaj turistične sezone, zdaj ko je na voljo tako veliko vetra kot sonca, hibridna elektrarna dnevno proizvede za 50 odstotkov več energije, kot je otok dejansko potrebuje. Revolucionarno je, da to energijo lahko shranimo v baterijah ali pa jo po podmorskem daljnovodu, ki prek Kalimnosa vodi na Kos, tudi izvažamo,« je entuziastično naštevala doktorica kemije, ki trenutno svetuje številnim projektom zelene energije po vsem svetu.



Profesor Konstantions Halvacis, ki predava na številnih evropskih univerzah in je sodeloval pri nastajanju projekta na Tilosu, pravi, da posebnost Tilosa ni le v načinu pridobivanja energije, ampak tudi v načinu, »kako smo razvili tehnologijo, da je postala cenovno ugodna, zanesljiva in popolnoma zelena. Normalne baterije, denimo, trajajo približno pet let in so polne kemikalij, ki jih ni mogoče reciklirati. Naše baterije bodo živele bistveno dlje in jih je mogoče v celoti reciklirati.«

Laboratorij na prostem

»Naš projekt je s Tilosa tehnično mogoče prenesti – celo skopirati – na druge manjše in srednje velike otoke, ne le v Grčiji in ne le v Sredozemlju. Razmeroma poceni, zelo učinkovito. To je izjemno obetavno. Tu smo namreč dejansko ustvarili lastno, popolnoma samozadostno in zeleno električno omrežje. Dokazali smo, da se da. Zdaj nam morata slediti še zakonodaja in veliki biznis,« mi je odločno povedala dr. Hahndorfova, saj upa, da bo evropske politike in tudi velik del vodilnih ljudi v energetiki »v zadnji minuti« vendarle srečala pamet in se bodo odločili za energetski preobrat. Za prehod v postogljično družbo. Za preživetje vseh nas.

A za to bo potreben popoln miselni preobrat, je prepričana. Pozitivni primeri, kot je Tilos, bi po njenem mnenju lahko močno pripomogli, da bi se nujen obrat tudi dejansko zgodil: »Še enkrat ponavljam – evropska energetska zakonodaja je bila pisana v času elektrifikacije, pred več kot sto leti. To je živi fosil. Regulacija sploh ne sledi tehnološkemu razvoju. Podobno velja tudi za Združene države. Mudi se nam. Zelo se nam mudi!«

___________________

 Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.