Meja v turizmu ni, le prostor za povezovanje

Med Slovenijo in Italijo: Kakršna koli infrastruktura se uredi, turisti to takoj nagradijo z obiskom

Objavljeno
25. september 2019 06.00
Posodobljeno
25. september 2019 06.00
Slovenski del poti od Alp do Jadrana na leto prehodi približno 5000 pohodnikov. Foto: Janko Humar
Kobarid – Zahodna državna meja je v pol stoletja bistveno globlje zarezala v življenje, kot si želimo priznati. Slovenija in Italija le počasi pleteta mrežo poti, ki poživljajo vsakdan domačinom, prišlekom pa ponujajo dober turistični proizvod. Daljinska pohodniška pot Alpe–Jadran (AAT) je lahko dober primer, Pot miru tudi, sledijo vedno aktualne in iskane kolesarske povezave. Prav danes občine Gorica, Nova Gorica in Šempeter - Vrtojba predstavljajo nove kolesarske in peš poti v projektu Čezmejni park Isonzo – Soča.

Mednarodna pot na 43 etapah in 750 kilometrih od Velikega Kleka pa do Jadrana je najbrž eden vodilnih pohodniških izzivov v Evropi. Od nastanka leta 2011 jo z učinkovitim trženjem z nekaj stotisočaki na leto Avstrija, Slovenija in Italija izpostavljajo kot vročo žemljico. Pri nas se je lani obisk povečal za kar 40 odstotkov, če sklepamo na podlagi prodanih paketov 700 gostom, ki so ustvarili 3000 prenočitev. Toda pozor: prek osrednjih rezervacijskih centrov dosežejo »zgolj« 12 odstotkov pohodnikov, ocenjujejo v turističnem zavodu Dolina Soče. Večina pohodnikov torej vandra po svoje, povprečno porabi 140 evrov na dan, medtem ko je povprečna potrošnja turista v Sloveniji 98 evrov. Po ocenah se po poti poda več kot 20.000 pohodnikov na leto, ki zagotavljajo 100.000 prenočitev ter od šest do sedem milijonov evrov prihodkov. AAT Slovenijo doseže prek Trbiža, po Soški dolini pa prek Kolovrata zaide v Benečijo, Čedad in nazaj v Brda. Prehodi jo približno 5000 pohodnikov na leto.



V seriji Evropa od blizu bomo do septembra v časniku Delo in na spletni strani Delo.si z reportažami iz držav članic EU prikazovali in analizirali primere evropskega povezovanja.

Madžarska: »Najbolj grozen od vsega je občutek déjà vuja«

Malta: Iskanje pravice na mediteranskem gradbišču

Belgija: Reportaža iz centra EU za odzivanje na katastrofe in krizne situacije

Švedska: Švedi so »noir« ponesli v svet


To je tudi dober vzor za Pot miru, ki čez mejo povezuje nekdanjo soško fronto. Fundacija Poti miru v Kobaridu in Posoški razvojni center turistično ponudbo dopolnjujeta še z izobraževalnim delom, med drugim z interaktivnim centrom na Sabotinu, kjer tamkajšnji park miru že zdaj obišče približno 60.000 ljudi.


Končno dosegli tudi Rezijane


»Pripravljamo tudi čezmejni priročnik o rabi znamke Walk of Peace in njeni uporabi, komuniciranju, celostni podobi, viziji in poslanstvu. Veliko je čezmejnih izobraževanj in dogodkov, pripravljamo popis padlih vojakov na območju soške fronte, kjer bi radi predstavili tudi popise, narejene na italijanski strani Krasa, začeli bomo prodajati čezmejne turistične pakete,« je napovedala Maša Klavora iz kobariške fundacije. Pot miru od Alp do Jadrana je Unesco sicer že leta 2016 vpisal na poskusni seznam svetovne dediščine.

Manj bleščeča je zgodba kaninskega smučišča, ki so ga leta 2007 povezali z italijansko stranjo. Vmes je upravljavec slovenske strani propadel, a se napovedujejo boljši časi z obnovo starih naprav in naprezanjem za celovito posodobitev skupnega smučišča. Sicer pa v zavodu Dolina Soče opozarjajo, da čezmejne povezave po svoje negujejo občine in številna društva, medtem ko tudi Triglavski narodni park dobro sodeluje s parkom Alpi & Prealpi iz Rezije.

image
Tudi Soška pot je del Alpe–Adria Trail. Foto: Janko Humar


»Skupaj z našimi občinami in župani aktivno iščemo možnosti za sodelovanje,« je povedal direktor zavoda Janko Humar, potem ko so se posoški in rezijanski planinci v nedeljo srečali na vrhu Skutnika v kaninskem pogorju: »Z bovške strani smo se na vrh povzpeli od postaje B kaninske žičnice po starih mulatjerah, ki nekje v območju gozdne meje obkrožijo kaninsko pogorje. Dolgoročnejši namen je, da najdemo primerno pohodniško ali gorsko kolesarsko pot in vzpostavimo atraktivno in živo povezavo z rezijansko stranjo.«


Kolo je le kolo


Možnosti za povezovanje je na prvi pogled veliko, še posebej v pohodništvu, kolesarstvu in gastronomiji. »Beneška stran je precej drugačna od naše doline, kar bi moralo pomeniti obogatitev ponudbe za obe strani. Žal pa je sodelovanje odvisno tudi od različne organiziranosti in sistemskih ureditev: na beneški strani nimajo struktur, ki bi bile primerljive z našim zavodom, in zato nimamo operativnega sogovornika, s katerim bi lahko razvijali skupne projekte,« je pojasnil Humar.

Kolesarske povezave počasi sledijo turističnim trendom. Med letoma 2011 in 2015 je potekal projekt trajnostne mobilnosti Inter Bike. Sedem sodelujočih slovenskih občin in osem italijanskih pokrajin je izvedlo naložbe v kolesarsko infrastrukturo v višini 1,7 milijona evrov, potekale pa so v občinah Koper, Komen, Miren - Kostanjevica, Brda, Cerkno in Kobarid. Partnerji so obnovili sto kilometrov obstoječih kolesarskih poti in zgradili 25 kilometrov novih. V središču Cerknega so uredili tudi kolesarnico za hrambo koles.

image
Kanin je smučarski muzej, toda pri življenju ga ohranja prav povezava z italijansko stranjo. Foto: Uroš Hočevar


Posebej zanimiv je projekt Adriabike od Kranjske Gore do Ravenne. Okoli tisočkilometrsko traso, ki poteka delno po kolesarskih stezah ali poteh, ki so urejene, drugod pa po čim manj prometnih cestah, je mogoče prekolesariti v treh tedenskih etapah. Ljubiteljem gorskega kolesarjenja je namenjena posebna trasa, ki povezuje Gorenjsko s severno Primorsko in Brdi. »Posebna pozornost je bila namenjena spodbujanju povezovanja turističnih ponudnikov, pri čemer so bili najuspešnejši na severnem Primorskem in v Venetu (Benečiji), kjer so oblikovali združenje ponudnikov za kolesarje – Adriabikes hotel,« je poudarila Larisa Kunst iz Regionalnega razvojnega centra Koper.


Povezava med Adriabikom in Alpe-Adrio


Partnerstvo projekta Inter Bike II se je zdaj osredotočilo na ponudbo novih multimodalnih povezav na čezmejnem območju. Lansko poletje je tako vozil brezplačni avtobus s prikolico za kolesa med Koprom, Krminom in Gradežem. Linija do Krmina je povezala kolesarsko traso Adriabike s traso Alpe–Adria, ki povezuje Salzburg z Gradežem. Letošnja avtobusna povezava je vozila le med Koprom in Gradežem, navezovala pa se je na obstoječo avtobusno povezavo za prevoz koles proti Krminu, ki jo financira Furlanija - Julijska krajina. Mestna občina Koper bo v okviru nadaljevalnega projekta zgradila odsek kolesarske poti v Hrvatine ob italijanski meji, ki bo zagotovil boljšo povezanost sosednjih držav s kolesarsko infrastrukturo, napovedujejo. »Partnerji si še naprej prizadevajo seznaniti turistične ponudnike z naraščajočim pomenom kolesarskega turizma, s standardi, ki jih morajo ponudniki za kolesarske turiste izpolnjevati, in jih spodbujati k sodelovanju. Želja je, da bi si predstavniki politike in stroke v bodoče izmenjevali informacije s področij urejanja prometa, prostorskega načrtovanja, trajnostne mobilnosti in turizma,« je dodala Larisa Kunst.

image
Brez kolesarstva ni (več) turizma. Foto: Blaž Močnik


Ni pomembno, čigava je zakonodaja


Občine Gorica, Nova Gorica in Šempeter - Vrtojba predstavljajo danes nove kolesarske in peš povezave v sklopu projekta Čezmejni park Isonzo – Soča, kjer je predvidenih pet milijonov evrov. S tem si želijo najprej izboljšati čezmejno dostopnost, a hkrati turistom povečati privlačnost območja. Poti bodo potekale vzdolž Soče in državne meje od Solkana do Šempetra in Vrtojbe. Večja infrastrukturna dela bodo izvedli do leta 2021.

Je pa turistično povezovanje zagotovilo pomembno birokratsko novost. Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje občin Gorica, Nova Gorica in Šempeter - Vrtojba (EZTS GO) lahko namreč pri gradnji infrastrukture v okviru evropskih projektov uporablja tako slovensko kot italijansko zakonodajo na področju javnih razpisov. Občinski sveti treh občin so odobrili dokument, s katerim so skupščino EZTS GO pooblastili za vsakokratno odločanje glede uporabe nacionalne zakonodaje.
Na jugozahodu pa najbrž edinstvene kolesarske in pešpoti od Trsta do doline Glinščice vse do Kozine ni treba posebej predstavljati. Pot poteka po trasi opuščene železniške proge Trst–Hrpelje, ki je delovala med letoma 1887 in 1959, nato pa so leta 1966 tračnice odstranili. S tem je bila prekinjena povezava med Trstom in Bohinjsko železnico oziroma Gorico in Istro.

_____________________________________

 Objavo je podprl evropski parlament, ki pa ni bil vključen v pripravo vsebine in ne odgovarja za predstavljene informacije in stališča.