Angelika Mlinar: »Politiki moramo biti ideološki«

Ljubljana – »Stranke moramo predlagati kandidate, ki bodo kos tem burnim časom v Evropi in svetu,« je ob predstavitvi svoje liste za evropske volitve navedla Alenka Bratušek. Svojo, tako je navedla predsednica stranke SAB, nalogo so opravili z izbiro Slovenke iz avstrijske Koroške, nekdanje podpredsednice evropske stranke Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo (Alde) in avstrijske evropske poslanke Angelike Mlinar. Da na listi svoje stranke NEOS, ki jo je pomagala ustanoviti, ne bo kandidirala, ker znotraj stranke nima podpore, je sporočila že maja lani, a avstrijska ugibanja, da bo vendarle kandidirala, je končala šele z naznanitvijo kandidature v Sloveniji.
 

Vaša kandidatura na listi SAB je presenetila. Kdaj ste začeli pogovore z Alenko Bratušek?

Po kongresu SAB. Ni bilo dolgo načrtovano.
 

Vas je vprašala ona?

Seveda. Sama nisem veliko razlagala, da ne nameravam ponovno kandidirati na listi svoje stranke NEOS, a v Bruslju so vedeli. V Aldeju so me intenzivno prepričevali, naj vendarle kandidiram, a sem vsem in vsakič znova pojasnila, da čeprav sem rada poslanka in čeprav mislim, da svoje delo solidno opravljam, ni govora, da bi kandidirala proti lastni stranki. To sem pojasnila tudi Alenki Bratušek, ki me je nato povabila, naj postanem nosilka liste SAB. Najprej sem bila presenečena, a sem se potem odločila, da izziv sprejmem.
 

Z Alenko Bratušek sta si blizu, a kljub temu: zakaj SAB in ne katera od drugih liberalnih strank?

Moja želja je bila, da bi se sredinske stranke dogovorile za skupno listo. Tega so si želeli tudi v Aldeju, a se je predsednik LMŠ odločil drugače. Na skupni listi, v kateri bi sodelovala tudi SAB, bi bila pripravljena kandidirati, pri čemer nikakor ne bi vztrajala, da sem nosilka take liste. Ne bi pa kandidirala pri kateri drugi stranki. Z Marjanom Šarcem sva se srečala zgolj dvakrat, s predsednikom SMC Mirom Cerarjem se poznava s kongresov Aldeja, z Alenko Bratušek pa sem zelo dobro in najtesneje sodelovala. Politika je zelo osebna zadeva in temelji na zaupanju.
 

Koliko evropski poslanec predstavlja državo, v kateri je izvoljen?

To je kočljivo vprašanje. V evropskem parlamentu nisem zastopala le avstrijskih interesov, ampak vedno skupno dobro. Sem se pa hkrati vedno zavzela za konkretne individualne interese, če so bili ti utemeljeni. Unija temelji na upoštevanju in izenačenju interesov majhnih in velikih.


 

V javnosti so vas ob izvolitvi leta 2014 označevali za »deveto slovensko evroposlanko«. Kako ste do zdaj sodelovali s slovensko osmerico?

Najtesneje sem sodelovala s Tanjo Fajon, saj sva obe v odboru za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, ter Ivom Vajglom, ki je kolega iz poslanske skupine Alde. Manj sem sodelovala s slovenskimi poslanci iz Evropske ljudske stranke.
Je pa sodelovanje prek strankarskih meja v evropskem parlamentu nujno za uspešno delo, prenese se lahko tudi na notranjepolitični teren. Ob hrvaški spominski slovesnosti v Libučah pri Pliberku, ki se je spremenila v srečanje za rehabilitacijo ustaštva, smo, denimo, trije evropski poslanci iz različnih strank opozorili na zlorabo te prireditve in dosegli, da Katoliška cerkev tega ne bo več podpirala. To mi je blizu in tudi v evropskem parlamentu veljaš za uspešnega poslanca, če si sposoben doseči konsenz med političnimi skupinami.
 

Ste že opazili kakšno razliko med slovenskim in avstrijskim političnim prostorom?

Vse, kar lahko do sedaj rečem je, da se do mene vsi obnašajo zelo spoštljivo in če se bo tako nadaljevalo, smo vsi zmagali.
 

Skupina Alde, ki ji pripadate, je bila pred petimi leti z Guyjem Verhofstadtom na čelu zagovornik sistema​ z vodilnim kandidatom. Zakaj ste zdaj proti?

Bila sem podpredsednica stranke Alde in ko se je izkazalo, da se ne bomo mogli dogovoriti za vodilno kandidatko oziroma kandidata (spitzenkandidata) naše evropske stranke za predsednika evropske komisije, nisem bila zadovoljna. Eden od najpomembnejših razlogov za odločitev, da vodilnega kandidata Alde nima, pa je gotovo odklonilna drža do tega, ki jo je izrazil predsednik Francije Emmanuel Macron, čigar stranka se pogaja za vstop v skupino Alde v evropskem parlamentu. Namesto tega imamo zdaj skupino evropskih politikov, imenovano Team Europe, ki podpira kandidate Aldeja v državah Evropske unije, a nihče pravzaprav ne razume njene vloge. Po eni strani je taka ekipa nekaj dobrega, saj so v tej skupini osebnosti iz več držav Evropske unije, z marketinškega vidika pa je tak nastop precej težji. Se je pa pri tem seveda treba vprašati, kdo v Sloveniji sploh pozna Manfreda Webra ali Fransa Timmermansa.
 

Z obiskom v Sloveniji sta vendarle pripomogla k svoji prepoznavnosti.

Se strinjam. Kot rečeno bi se tudi jaz odločila za takšno predstavitev. Kot vodilno kandidatko stranke Aldeja sem videla in podpirala evropsko komisarko Margrethe Vestager. Se je pa tudi ona dolgo odločala, ali prevzeti to vodilno mesto, saj ji domača vlada ni najbolj naklonjena. Vodja evropske komisije pa lahko postaneš samo s podporo svoje lastne države.
 

Kakšno pa je vaše mnenje o Manfredu Webru, najverjetnejšem kandidatu za predsednika evropske komisije?

Še vedno nisem stoodstotno prepričana, da je to že odločeno. Nenavadno pa bi bilo, da bi imeli predsednika evropske komisije, ki nima izkušenj z izvršne veje oblasti. Nikoli ni bil minister ali predsednik vlade.


 

Omenili ste tudi Marcona. Kaj menite o njegovi viziji za evropski preporod?

Vsaj vizijo je predstavil in seveda je tako, da ko nekaj predstaviš, te vsi napadejo, ker imajo kaj napasti. Lahko se pogovarjamo o podrobnostih, a gre za pravilen pristop, s katerim je sprožil pogovore o prihodnosti Unije. Ne nazadnje je na njegovo pobudo odgovorila tudi nova vodja CDU, stranke Angele Merkel, Anneget Kramp-Karrenbauer. Take razprave so dobrodošle in jih potrebujemo, tudi zato, da bi preprečili širitev težavnih političnih sil, kakršne so na Madžarskem, Poljskem in v Italiji in ki uspevajo predvsem zaradi dvomov ter pomanjkanja pravih informacij o Uniji in rešitvah za prihodnost.
 

Sedanji predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker je ob svojem nastopu napovedal, da bo vodil politično komisijo. Bi takšna morala biti tudi naslednja?

Njegova izjava je bila provokativna predvsem zato, ker živimo v času, ko naj politik ne bi bil politik. Jaz sem klasična političarka, z jasnim političnim okvirom in pri meni tako točno veste, pri čem ste. Izjava Junckerja mi je bila v tem pogledu všeč. Politiki moramo biti ideološki, tudi jaz ne grem k mizarju, če me boli zob, samo zato ker si želim poskusiti nekaj novega. Res pa je vladavina prava nad vrednotami in političnim prepričanjem posameznika, in to sem v tej komisiji v nekaterih primerih, tudi tistih, povezanih s Slovenijo, pogrešala.
 

Grška kriza, migracijska kriza, brexit … Vse to je zaznamovalo sedanji mandat evropske komisije. Kaj bo zaznamovalo prihodnjega?

Pomembno vprašanje je še vedno skupna azilna in migracijska politika – to je vprašanje, ki ga nobena država ne bo mogla rešiti sama in potrebujemo dogovor na ravni držav članic. Potrebujemo pa tudi razpravo o socialni uniji – o posledicah digitalizacije, robotizacije, umetne inteligence. Ne moremo govoriti le, kako čudovit je tehnološki napredek, ljudje pa bodo izgubljali delovna mesta. Vprašanje je tudi, kako bomo na sistemski ravni nadaljevali z evrom in ali smo pripravljeni za naslednjo krizo. Nadaljevali pa se bodo tudi pogovori in dileme v zvezi z brexitom, ne glede na to, ali se bodo Britanci umaknili ali ne. Tudi zato sem ob predstavitvi svoje kandidature poudarila, da smo pred pomembnimi izzivi in da v novem sklicu evropskega parlamenta časa za učenje ne bo.

Pri zadnjem izbiranju slovenskega komisarja, za mesto katerega se je potegovala tudi Alenka Bratušek, se je pojavljalo veliko dilem o načinu izbiranju in transparentnosti. Bi morali bolj doreči pravila?

Države imajo izbiro evropskega komisarja različno urejeno. Klasični pristop je, da odloči vlada in imenuje le eno osebo. Kot liberalka menim, da bi morali spoštovati demokratičen proces – vlada bi imenovala tri osebe, od tega vsaj eno žensko, če ne dve – v državnem zboru pa bi se po zaslišanju po vzoru evropskega parlamenta odločilo za kandidata. Moja drža glede dogajanja z Alenko Bratušek pa je bila jasna, v bistvu so jo lastni ljudje onemogočili.