Tiskane izdaje
Kako ste se našli z Desusom?
Več razlogov je, da smo se našli. Znano je, da sem se v evropskem parlamentu veliko ukvarjal z razmerjem med človekom in kapitalom. Prepričan sem, da je treba rešitve vedno oblikovati po meri človeka, da kapital ne sme prevladati ali nadvladati. Tudi zato sem se veliko ukvarjal z vprašanji starejših, navsezadnje sem bil tudi predlagatelj programa Starejši za starejše, ki poteka v Sloveniji, za nagrado državljan Evrope. Drugi razlog je dejstvo, da imajo v evropski politiki številne interesne skupine svoje predstavnike in zagovornike, številne skupine, ki so potisnjene v ozadje, pa ne, vključno s starejšimi. No, in zadnji pomemben razlog za povezovanje je dejstvo, da je v pomembnih trenutkih, ki odločajo, kdo bo zastopal Slovenijo v mednarodni skupnosti, pomembno znati stopiti skupaj. Ve se, kdo ima največ od drobljenja glasov na sredini in levi sredini in ve, kdo na koncu potegne najkrajšo. In to niso politiki, da se razumemo.
Doslej ste bil v skupini Zelenih, zdaj ne kandidirate pod njihovim okriljem.
Zato, ker tega nikoli nisem niti načrtoval. Kot poslanec brez zaledja v politični stranki sem v evropskem parlamentu iskal politično skupino, ki se najbolje ujema z mojim prepričanjem in bo hkrati najbolj razumevajoča do tega, da sem glasoval dosledno po svoji vesti in tem, kar je dobro za Slovenijo. A ker je bilo moje delovanje ves mandat precej širše od zgolj zelenih politik, mi je bilo jasno, da bom šel na nove volitve brez njihove podpore. S tem ni nič narobe, narobe bi bilo, če bi zdaj spremenil svoja stališča in vrednote. Te pa ostajajo iste, kot so bile.
Ali je evropski poslanec glas domovine ali politične skupine, ki ji pripada?
Oboje. Tehnično gledano je sicer poslanec evropskega parlamenta, vseh držav članic torej, v resnici se pri poslancih dobro čuti, od kod prihajajo. Tako imamo večkrat opraviti z delovanjem posameznih nacionalnih reprezentanc. V tem mandatu se je večkrat pokazalo, da so tisti poslanci, ki delujejo v najmočnejših političnih skupinah, prevečkrat zgolj sledilci svoji liderjev in šele nato zagovorniki lastne domovine. To se je lepo pokazalo na primeru arbitraže, ko se slovenski evroposlanci nismo mogli poenotiti niti glede tega, ali je primerno opozoriti Junckerja na mnenje njegove pravne službe, ki ga je založil v predalu. Ko sem mu napisal pismo, sem bil prepričan, da ga bomo podpisali vsi poslanci, a sem se zmotil. In to nepovezanost obžalujem.
Odgovor na ekstremizem ne sme biti populizem nasprotnih korenin, pač pa Evropa miru, solidarnosti, socialne pravičnosti, človekovih pravic in vladavine prava.
Kako gledate na koncept vodilnih kandidatov pred volitvami v parlament?
Že na prejšnjih volitvah se je izpostavila moda vodilnih kandidatov, gre pa nekako za iskanje razmerja med komisijo in parlamentom in ustvarjanje medijskega pompa pred volitvami. Predvsem pa je tukaj igra velikih političnih skupin, ki že vnaprej izberejo določenega favorita, ki je mogoče medijsko všečen, ampak če govorimo o parlamentu in demokraciji, se mi zdi prav, da bi bile volitve za predsednika in člane komisije izvedene na demokratičen način.
Se vam zdijo opozorila pred vzponom suverenističnih strank utemeljena?
Evropa je na prelomni točki, ker je bila v zadnjih letih ujetnica interesnih skupin, kapitala in elit. Namesto da bi reševala položaj ljudi, je reševala banke. Tudi v Sloveniji smo doživeli podobno. Preslišala je vsa opozorila, ki so jih nanjo naslavljali državljani, zlasti glede vprašanj brezposelnosti, socialnih razlik, varovanja okolja, deficta demokratičnosti. Vse to je rodilo nezadovoljstvo ljudi, odpor in negativen odnos do EU. Nacionalisti so to zelo dobro izkoristili, njihov diskurz se napaja iz teh frustracij in poskuša ljudi prepričati, da v EU ni perspektive. Ne gre pa pri tem za nekaj novega, vse te skrajne ideologije so v Evropi že dolgo, le da se zadnja leta pospešeno krepijo in se iz ulic selijo v nacionalne parlamente. Poglejmo Italijo, Madžarsko in Poljsko. Ti ljudje so iz uličnih pretepačev odrasli v okravatene politike in zdaj napadajo Bruselj.
Zame je rešitev v dosledni vrnitvi k evropskim koreninam in ljudem. Odgovor na ekstremizem zato ne sme biti populizem nasprotnih korenin, pač pa Evropa miru, solidarnosti, socialne pravičnosti, človekovih pravic in vladavine prava.
Igor Šoltes FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Če so iztekajoči se mandat zaznamovale ekonomska kriza in migracije, kaj bo zaznamovalo prihodnjih pet let?
Mislim, da prav odnos do evropske zveze in kako najti ponovno lepilo in duha EU, kako ustvariti vizijo Evrope prihodnosti, kako nasloviti vprašanje varnosti, napredka, solidarne družbe. Te teme bi morale biti v ospredju naslednjega mandata.
Drug velik izziv pa bo starajoča se Evropa. Ta veliki in kompleksni izziv se za zdaj ne odraža dovolj niti v politikah niti v proračunu. Ponavadi se, ko govorimo o dolgoživi družbi in se poskušajo uvesti sistemske rešitve, kot je dolgotrajna oskrba, razprava konča pri denarju. Ampak sem prepričan, da je denarja dovolj, le prerazporeditev zelo šepa. In ne pozabimo, da imamo tudi v EU velik problem s korupcijo. Raziskava, ki so jo lani opravile institucije znotraj parlamenta in komisije, je pokazala, da v Evropi ponikne približno 900 milijard evrov s korupcijo. Če bi ta znesek vložili v projekte dolgožive družbe, pokojninskih in zdravstvenih sistemov, se danes ne bi pogovarjali o problemih, temveč o realizaciji rešitev.
Kakšen rezultat pričakujete?
Če sprašujete mene kot kandidata, potem je odgovor jasen. Pričakujem, da me bo podprlo dovolj volivcev in bom lahko nadaljeval svoje delo v parlamentu. Če sprašujete o parlamentu nasploh, pa se bo njegova slika spremenila, a ne pričakujem, da bodo imeli v njem pomembno vlogo kakršnikoli ekstremisti. Predvsem si pa želim, da bo v parlamentu dovolj takih, ki vemo, da smo lahko resnim izzivom kos samo, če smo povezani in skupaj.
Katere volivce nagovarjate?
Nagovarjam ljudi, ki od politikov ne pričakujejo, da znamo dobro igrati, ampak učinkovito delati in sodelovati in razumejo, da bo naša prihodnost odvisna od tega, katere izzive si bomo kot družba zastavili. Ali bo to krpanje bančnih lukenj ali stabilen pokojninski sistem, ali bodo to dobri odnosi s sosedi, ali tožarjenje po sodiščih, ali bodo to vlaganja v znanje ali utrjevanje gospodarskega položaja z nizko ceno delovne sile. Velik del mojih podpornikov prihaja iz vrst ljudi, ki od politikov pričakujejo, da se nehamo ukvarjati z ideologijo, pač pa z dobrimi idejami. To so zagovorniki zdravega načina življenja, zdravega okolja, vračanja k slovenski tradiciji ... Drug zelo pomemben del mojih podpornikov so upokojenci, ljudje v jeseni življenja, kot rečemo. V zadnjih letih sem se veliko družil z njim, poslušal njihove zgodbe in ne tajim, da sem zaradi njih danes mnogo bolj občutljiv na stiske vseh vrst. Nedopustno je, da je v Sloveniji toliko upokojencev, ki živijo pod pragom tveganja revščine. To je popolnoma nedostojno za Slovenijo kot socialno državo. Gotovo pa sem koga tudi izpustil …
Kako gledate na Macronovo pobudo za evropski prerod?
Vsaka pobuda, ki ima pozitivna sporočila, je vredna pozornosti. To velja tudi za Macronovo. Le da ima ta eno pomembno, sploh ne samo lepotno napako. Da je njen avtor sam najboljši prikaz tega, kar danes evropska politika in evropski politik ne sme biti. Macronu se na ulici že mesece dogajajo rumeni jopiči, a je od njih tako oddaljen, da jih niti vidi ne več, kaj šele razume. Nekako v nasprotju je s tem, k čemur poziva. Evropejci se moramo pogovoriti o prihodnosti, o tem, kako prebuditi in poživiti naš skupni prostor. Pri tem se moramo dobro zavedati tega, kaj EU sploh je – prav njena izvorna ideja se mi v takih pobudah zdi pogosto potisnjena v ozadje. EU je civilizacijski dosežek, toliko časa mir v Evropi še nikoli ni trajal. Znotraj tega moramo znati postaviti prave vrednote. Zdi se mi pomembno prisluhniti, sodelovati in razpravljati o idejah evropske prihodnosti tudi skozi vidik novega zbujenja v Evropo, ki bo znala slišati ljudi in jih tudi upoštevati.
