Finančniki še verjamejo v dogovor glede brexita, a se verjetnost težav povečuje

Londonski finančni sektor se vse bolj tudi praktično pripravlja na možnost, da Velika Britanija in Evropska unija v pogajanjih do letošnje pozne jeseni ne bi bili sposobni doseči dogovora o glavnih obrisih prihodnjega (gospodarskega) sodelovanja. Ta neuspeh bi prinesel »trdi brexit«, odhod Velike Britanije iz Unije brez tranzicijskega dogovora in korenito spremembo pravil že konec marca 2019.

V četrtek je banka HSBC napovedala, da bo osem svojih podružnic v članicah EU (v Belgiji, na Češkem, Irskem, v Italiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, Poljskem in v Španiji) pravno prenesla iz lastništva svoje londonske centrale v last podružnice v Parizu. Na ta način želi zagotoviti, da bo lahko še naprej opravljala bančne in investicijske storitve za svoje stranke v Evropi. Tudi če ne bo brexita brez dogovora, je zelo verjetno, da finančne ustanove s sedežem v Veliki Britaniji ne bodo več imele »pravice potnega lista« in ne bodo mogle več neposredno opravljati finančnih storitev za stranke v EU.

V Pariz bo svoj evropski sedež preselila tudi brokerska družba TP ICAP, ki spada med vodilne posrednike na finančnem trgu za velike stranke (tako imenovane finančne storitve na debelo), posreduje pa tudi pri trgovanju z izvedenimi finančnimi instrumenti.
 

»Hudobni Francozi« in premalo bojevita Theresa May

Francoska prestolnica postaja vse bolj priljubljena destinacija za preselitev finančnih ustanov iz Londona. Pri tem jo podpira tudi politika, kar je pri britanskih politikih, ki kritizirajo domače pristope k vodenju pogajanj o brexitu, že sprožilo ocene o »hudobnih Francozih«, ki menda svoj položaj v pogajanjih izkoriščajo tudi za to, da bi čim bolj okrepili svoj finančni sektor.

Brexit bo na področju finančnih storitev skoraj zagotovo prinesel precejšen odliv poslov (in delovnih mest) iz Velike Britanije v druge članice EU, saj se je vztrajanju pri zaščiti tega sektorja julija bolj ali manj odpovedala tudi vlada premierke Therese May, ko je v »beli knjigi« predlagala izhodišča za pogajanja z Evropsko unijo. Velik del vsebine teh predlogov je predmet hudih političnih napetosti v Veliki Britaniji, pogajalci EU pa za nekatere ključne dele menijo, da (še vedno) niso sprejemljivi in uresničljivi. Ne glede na to je predstavnike finančnega sektorja najbolj zbodlo, da se je vlada odrekla možnosti, da bi za finančne storitve poskušala izpogajati sedanji podobno obliko dostopa na evropski trg, ki so jo pred časom poimenovali »vzajemno priznavanje pravil«.



Svoboda pri menjavi storitev v obstoječi ureditvi Evropske unije velja v okviru tako imenovanega skupnega trga. Tega zagovorniki brexita v Veliki Britaniji zavračajo, saj pomeni tudi pristojnost evropskih sodišč. Različne oblike carinske unije, ki jo predlagajo, pa bodo lahko »pokrile« samo trgovanje z blagom – kakšno posebno ureditev na področju storitev je Evropska unija zavrnila že v prejšnjih fazah pogajanj.

Lobisti za interese finančnega sektorja menijo, da je britanska vlada na tem področju popustila prehitro. »Glavna skrb finančnih podjetij je, kako doseči razmere, v katerih bodo lahko še naprej služili svojim strankam. Koncept vzajemnega priznavanja, ki smo ga predlagali, bi bil najboljša pot, da to dosežemo. Zato je obžalovanja vredno in frustrirajoče, da je bil ta pristop opuščen, še preden je prišel na pogajalsko mizo. V stotinah pogovorov v EU, ki so jih opravili naši predstavniki, nismo nikoli naleteli na tehnično ali komercialno oviro, na katero ne bi mogli odgovoriti. Ugovori EU so vedno bili samo politični,« je v svojem odzivu na defenzivno pozicijo britanske vlade julija zapisal Miles Celic, izvršni direktor organizacije TheCityUK, ki zastopa koristi britanskega finančnega sektorja v EU.
 

Ekvivalentnost, ki jo ponuja EU, za Britance ni dovolj

Tveganje je veliko, saj finančni sektor ustvari dvanajst odstotkov vsega britanskega BDP, zaposluje 2,3 milijona ljudi in predstavlja najpomembnejšo izvozno dejavnost. Leta 2017 je v skupnem izvozu 60 milijard funtov vrednost finančnih storitev dosegla rekordnih 26 milijard.

Brexit brez dogovora bi bil za to dejavnost katastrofa, saj bi pomenil tudi izostanek malo manj kot dveletnega prehodnega obdobja, v katerem se pravila še ne bodo spremenila. Ker pa je dostop do finančnih storitev prek Londona ključen tudi za druge članice EU, lahko pričakujemo, da bo v ključni fazi pogajanj na kompromise pripravljena tudi evropska stran. Sedanja ponudba za prihodnje dolgoročne odnose je tako imenovana ekvivalentnost, ki jo EU uporablja za izmenjavo storitev s tretjimi državami (na primer z ZDA in Japonsko). To v grobem pomeni, da so čezmejne storitve dovoljene na tistih področjih, kjer so v obeh jurisdikcijah pravno in davčno urejene na ekvivalenten način.

Zdaj 70 odstotkov finančnih storitev, ki pod režimom »pravice potnega lista« potujejo med članicami EU, ni pokritih z ekvivalentnostjo (torej niso dostopne ponudnikom iz tretjih držav). Te storitve vključujejo komercialna posojila, zbiranje depozitov, plačila, upravljanje premoženja in zavarovalništvo. Velika Britanija si bo prizadevala za obliko dogovora, ki bi njenemu finančnemu sektorju zagotovil vsaj delni dostop na te trge tudi v prihodnje.

Velikodušnejše dajanje koncesij na tem področju bi Evropsko unijo izpostavilo velikemu političnemu pritisku držav, ki v različnih oblikah plačujejo za trenutno raven dostopa na trg – kot je na primer Norveška. »Bruselj noče odpirati Pandorine skrinjice, saj bi moral na koncu dati enak dostop tudi drugim tretjim državam,« je v pogovoru za Reuters opozoril Karel Lannoo, izvršni direktor bruseljskega think-tanka CEPS.

Ugoditev pričakovanjem Velike Britanije bi poleg tega zahtevala spremembe v približno sto predpisih Evropske unije. To lahko traja leta, predvsem pa se lahko odprejo nove »fronte«. Evropska unija se je v preteklosti na področju ekvivalence za finančne storitve že prepirala z ZDA zaradi delovanja klirinških hiš in s Švico glede organiziranja borznega trgovanja. V času, ko so odnosi z ZDA izjemno občutljivi na področju trgovine z blagom, pa so ameriški regulatorji tudi jasno izrazili pričakovanja, da se zaradi dogovorov v zvezi z brexitom ne bo poslabšal položaj njihovih finančnih posrednikov.

Tako ne preseneča, da je minuli teden priprave na možnost slabega dogovora ali celo izhoda iz EU brez dogovora javno potrdilo tudi britansko finančno ministrstvo. »Načrt A« ostaja tranzicijski dogovor z obrisi prihodnjih odnosov, za primer propada pogajanj pa bodo zagotovili pravno okolje, ki bo omogočilo nemoteno delovanje finančnega sektorja. Med drugim načrtujejo hiter prevzem ustrezne evropske regulative v britansko nacionalno zakonodajo in izdajo začasnih dovoljenj finančnim posrednikom z licencami EU, da bodo lahko nadaljevali dejavnost v Veliki Britaniji.