Tiskane izdaje
Da rebalans uživa veliko politično podporo, seveda ni naključje: v primerjavi z lansko realizacijo se proračunska poraba zvišuje kar za 700 milijonov, na rekordnih deset milijard 160 milijonov evrov. Več denarja si bodo lahko razdelili skoraj v vseh resorjih, izjemi sta le ministrstvo za javno upravo in pa ministrstvo za finance, kjer v ugodnejših okoliščinah računajo na manjše izdatke za pokojninsko blagajno in plačilo obresti na državni dolg.
In kdo so, merjeno v evrih, največji zmagovalci rebalansa? V primerjavi z že sprejetim proračunom 2019 bo bistveno več namenjeno izobraževanju in športu (103 milijone evrov), socialni varnosti (165,52 milijona evrov), obrambi, notranjim zadevam in varnosti (dobrih 60 milijonov), za slabih 60 milijonov bodo večja plačila v proračun EU, za 46 milijonov bodo višji investicijski transferji občinam, za podjetništvo in konkurenčnost je predvidenih dodatnih 42 milijonov evrov, za varovanje okolja in okoljsko infrastrukturo pa je v rebalansu za 53 milijonov evrov več denarja.
Gledano makroekonomsko je pomanjkljivost rebalansa predvsem dejstvo, da je zasnovan na še dokaj optimistični jesenski napovedi, da bo Slovenija letos dosegla 3,7-odstotno gospodarsko rast. V Umarju bodo novo napoved pripravili do konca meseca, najbolj pomembno pa bo seveda, kakšna bo rast v praksi. Če bi tudi pri nas zabeležili tak upad gospodarske rasti kot v Nemčiji – kjer so napovedi gospodarske rasti praktično prepolovljene – bi se prilivi znižali, primanjkljaj povečal, vlada pa bi morala pripraviti še drugi rebalans, prilagojen poslabšanim razmeram.
Brez programskega proračuna in reform
Fiskalni svet, ki ga vodi Davorin Kračun, podobno kot evropska komisija vseskozi opozarja, da bi morala Slovenija pri dodatni porabi pritisniti na zavoro in jo zmanjšati za približno 270 milijonov evrov, s čimer bi ustrezno znižala strukturni primanjkljaj. Vendar pa nekdanji minister za finance Mitja Gaspari meni, da v času, ko se gospodarski cikel obrača navzdol, premočrtno vztrajanje pri fiskalnem pravilu, kakor ga narekuje komisija, ni povsem na mestu.
»Kar 12 držav evroobmočja letos načrtuje v povprečju 0,5-odstotni strukturni primanjkljaj. Torej poskušajo izvajati bolj ekspanzivno fiskalno politiko, ker so ocenili, da se razmere obračajo v negativno smer – in bi se lahko, če ne bi reagirali, znova znašli v težavah kot po letu 2010. Po drugi strani pa fiskalno pravilo kaže, da bi morala biti njihova fiskalna pozicija izravnana, če ne v presežku. Torej prihaja do konflikta med politično odločitvijo vlad in numeričnim pravilom, ki je mehansko določeno za doseganje nečesa, kar v tem trenutku ne more biti primarni cilj. Lahko pride celo do kontraproduktivnega učinka, da bi prezgodaj začeli fiskalno stiskanje, ko bi se gospodarski cikel spreminjal [navzdol].«
Gaspari pravi, da je predvsem problematična struktura rebalansa: še vedno nimamo jasno določenih srednjeročnih razvojnih ciljev in pravega programskega proračuna. Tudi zato še nimamo pripravljenih odgovorov na izzive, ki jih prinaša staranje prebivalstva. Nujne reforme, kot so zdravstvena, dolgotrajna oskrba in pokojninska, bodo tako v najboljšem primeru lahko prišle na vrsto šele v proračunu za leto 2020.
