Tiskane izdaje
Agroživilski sistem obvladuje vse manj korporacij, ki pa imajo vse večji vpliv na hrano, položaj kmetov in okolje, ugotavlja poročilo Agrifood Atlas, ki so ga napisale fundacija Heinricha Bölla, fundacija Rose Luxemburg in nevladna organizacija Friends of the Earth.
Osrednja strategija agroposla je prevzem tekmecev in konsolidacija moči v rokah malega števila podjetij, pri čemer se prevzemi dogajajo tako horizontalno kakor vertikalno v agroživilski verigi. V obdobju 2015-2016 je bilo pet od dvanajstih največjih združitev delniških podjetij izvedenih v agroživilskem sektorju, njihova skupna vrednost je bila 500 milijard dolarjev.
Zgolj leta 2015 sta se zgodili več kot sto milijard dolarjev težki združitvi. Pri prvi je ameriška pivovarska skupina Anheuser-Busch prevzela SABMiller, pri drugi je podjetje Kraft prevzelo proizvajalca paradižnikovega kečapa Heinz. Letos so sledile združitve farmacevtsko-semenarskih podjetij Dow in Dupont ter Bayerja in Monsanta.
Znamke, ki obvladujejo trg
Te globalne korporacije so zelo dolgožive. Številne vodilne so celo pomagale graditi moderno industrijsko kmetijstvo v zadnji četrtini 19. stoletja, med njimi so Cargill (trgovec z žiti), John Deere (proizvajalec kmetijske mehanizacije), Unilever (predelovalec hrane), Nestle (proizvajalec čokoladnih in mlečnih izdelkov), McDonald's in Coca-Cola. Zaradi cenovnih pritiskov trgovskih verig vse večji delež svojih izdelkov izvažajo na razvijajoče se trge, predvsem v Kitajsko, Rusijo in afriške države.
Novinci v panogi sta brazilski podjetji JBS in BRF, ki sta največja proizvajalca mesa, ter večinoma državna kitajska podjetja, denimo ChemChina, ki je prevzela švicarskega proizvajalca semen in kemikalij Syngento. Kitajska prednjači tudi v tekmi za rodovitna kmetijska zemljišča. Ne kupuje jih le v afriških državah, ampak tudi v Jugovzhodni Aziji, predvsem v Indoneziji, na Papui Novi Gvineji, Filipinih, Laosu, v Mjanmaru in Kambodži.
V zadnjem obdobju karte v agroživilstvu mešata tudi digitalna revolucija in biotehnologija, ki sta vanj privabili nove zunanje akterje (IBM, Microsoft, Amazon). V prihodnosti jih bodo velike zbirke podatkov in inteligentna kmetijska mehanizacija pritegnili še več.
Podobna konsolidacija in rast se dogajata v proizvodnji hrane, kjer 50 največjih podjetij proda polovico vse hrane, in v sektorju prodaje. Ameriški Wal-Mart, ki je največji trgovec na svetu, ima šestodstotni tržni delež v prodaji živil. V Evropski uniji, kjer se poleg ZDA in Kitajske proda največ živil, deset največjih trgovskih verig (po štiri nemške in francoske ter dve britanski) proda skoraj 50 odstotkov živil. Največje evropsko trgovsko podjetje je leta 2014 postal Schwarz, ki je lastnik diskonterja Lidla. Na drugo mesto je zdrsnil britanski Tesco, tretji pa je francoski Carrefour.
Vse največje trgovske verige prihajajo iz ZDA ali Evrope, vendar se zaradi zasičenosti teh trgov širijo v države z velikim odstotkom nižjega srednjega razreda. V slabih dveh desetletjih se je v Latinski Ameriki in Jugovzhodni Aziji delež supermarketov povečal s pet na 50 odstotkov vse prodaje na drobno. Težišče rasti trgovskih verig je zdaj v Indiji, Indoneziji in Nigeriji. S stiskanjem cen na vse strani in dajanjem prednosti dobaviteljem iz srednjih in velikih kmetij v glavnem podpirajo industrijsko kmetijstvo.
»Poročilo razkriva večinoma prezrto dimenzijo prestrukturiranja agroživilskega sektorja,« pravi Benjamin Luig, koordinator programa prehranske suverenosti v fundaciji Rosa Luxemburg. Koncentracijo moči v rokah peščice velikih namreč vse bolj usmerjajo zasebne kapitalske družbe in ne več toliko delničarji agroživilskih korporacij. Primer tega je brazilsko podjetje 3G Capital, ki je vodilo ali sodelovalo pri nastanku največjega pivovarskega podjetja AB InBev, tretje največje verige restavracij s hitro prehrano Restaurants Brands International (njena je tudi Burger King) in petega največjega živilskopredelovalnega podjetja Kraft Heinz.
Brazilski velikan v senci največjih prevzemov
3G Capital je leta 2004 ustanovila družba milijarderja Jorga Paula Lemanna, ki je svoje bogastvo tlakovala z investicijami in prevzemi manjših pivovarn, ti pa so privedli do ustanovitve brazilskega pivovarskega giganta AmBev. Leta 2010 je podjetje kupilo takrat močno zadolžen Burger King, tri leta pozneje združilo moči s holdingi Warrena Buffeta Berkshire Hathaway in kupilo živilskega velikana Heinz. Ta je dve leti prej prevzel Kraft Foods in se preoblikoval v Kraft Heinz, ki je imela lani 6,6 milijarde dolarjev prihodkov. Februarja letos je 3G Capitalu spodletel prevzem največjega podjetja potrošniških izdelkov Unilever, a naj bi si že ogledoval nove tarče.
Podjetje prevzeme izvaja po načelu refinanciranja dolgov iz preteklih prevzemov, glavni cilj pa so kratkoročni dobički. To pomeni striženje obratovalnih stroškov in ustanovitev globalnih živilskih velikanov. Zaradi združitve Krafta in Heinza je samo v ZDA in Kanadi delo izgubilo pet tisoč zaposlenih, zaprta je bila petina oziroma 41 predelovalnih tovarn. Podobne učinke bo imela agresivna strategija 3G Capitala v sektorju pijač, saj AB InBev načrtuje ukinitev 5500 delovnih mest.
Agresivna prevzemna strategija 3G Capitala pa je le vrh ledene gore. V zadnjih letih so vsa velika živilska podjetja ustanovila lastne sklade tveganega kapitala, ki investirajo v manjše obetajoče živilske znamke. General Mills, Archer Daniels Midland, Coca-Cola in Unilever so kupili podjetja, ki proizvajajo naravne sestavine in arome, saj potrošniki vse bolj zahtevajo živila brez sintetičnih aditivov in drugih dodatkov. Korporacije si vsaj deklarativno prizadevajo tudi za proizvodnjo bolj zdravih živil, vendar prostovoljne zaveze pogosto niso dovolj.
Veliki dobički, malo dobrega
Kljub vseobsegajoči moči so ti velikani naredili malo za odpravljanje lakote, reševanje posledic podnebnih sprememb, problematike odpadkov, za trajnostni razvoj, zdravje in družbeno pravičnost. Industrijski živilski sistemi povečujejo neenakosti, namesto da bi jih reševali, pišejo avtorji poročila. Še vedno je podhranjenih 815 milijonov prebivalcev, več kot polovica teh so tisti, ki pridelujejo hrano - mali kmetje in delavci v kmetijstvu.
Degradirana je več kot petina kmetijskih zemljišč, vsako leto se jim pridruži novih 12 milijonov hektarov, ki zaradi onesnaženosti niso primerni za pridelavo hrane, kar je primerljivo površini Filipinov. Industrijsko kmetijstvo povečuje izpuste toplogrednih plinov in zmanjšuje biotsko raznovrstnost. Intenzivna poraba pesticidov poslabšuje zdravje ljudi, poleg tega formula več pesticidov, večji pridelek, ne deluje več, kar kaže padec pridelkov koruze v Kansasu in riža na japonskem otoku Hokkaido.
Države, ki so od osemdesetih let pospešeno umikale nadzor nad trgi in kapitalskimi tokovi, so izgubile nadzor nad korporacijami, včasih pa jim ga blagohotno prepuščajo. To kaže primer tanzanijske vlade, ki je pod pretvezo modernizacije malih kmetov prepustila 146.000 hektarov najboljših kmetijskih zemljišč Monsantu, Cargillu, Nestleju in drugim korporacijam. V EU pa korporacije s pomočjo vojske lobistov v Bruslju vplivajo na pripravo do njih prijazne evropske zakonodaje.
»Nujno potrebujemo razpravo in proaktiven pristop regulatorjev za zaščito javnega interesa, delavcev in okolja,« je prepričan sopredsedujoči Mednarodnemu odboru strokovnjakov za trajnostne prehranske sisteme IPES-food in nekdanji posebni poročevalec Združenih narodov za pravico do hrane Oliver de Schutter. Poročilo, ki govori tudi o novih metodah genskega spreminjanja živali za prehrano ljudi, bi po njegovih besedah moralo biti tudi »streznitveni klic« za vse, ki jim je mar, kakšno hrano uživajo, za podeželje in blaginjo kmetov.
