Tiskane izdaje
Ob obletnici rojstva najstarejše sestre iz slovite pisateljske družine Brontë – Charlotte Brontë (21. april 1816 – 31. marec 1855) je Narodna galerija portretov v Londonu pripravila razstavo njenih osebnih predmetov, portretov in rokopisov. Med njimi je tudi njena znamenita »mala knjiga«, ki jo je kot deklica pisala s sestrama Emily in Anne.
Posebne pozornosti obiskovalcev je deležna tudi oljna slika, delo njihovega brata Branwella. Ta skupni portret, na katerem so vse tri sestre Brontë, na novo osvetljuje nesrečo, ki je spremljala to družino.
Nekaj mesecev pred razstavo so pod stebrom, ki stoji med dvema sestrama, našli tudi Branwellov avtoportret. Organizatorji razstave ugotavljajo, da je potem ko je brat delo naslikal, sebe pokril s stebrom, o razlogih pa samo ugibajo. Tisti, ki so se bolj poglobili v življenje družine Brontë, domnevajo, da sta temu botrovala sram in slaba vest, ker je s svojo nesrečo otežil življenje svojim najbližjim.
Izobražen, ustvarjalen, nadarjen za pisanje in slikanje se je nesrečno zaljubil v mamo svojih učencev, zaradi česar je dobil odpoved. Iz razočaranja se je vdal pijači in opiju, sestre pa so skrbele zanj, dokler ni izčrpan umrl v agoniji.
Vseh šest otrok anglikanskega duhovnika Patricka Brontëja, ki je v začetku 19. stoletja služboval v zahodnem Yorkshiru, je bilo od otroštva bolehnih. Rasli so brez mame, v otroštvu sta umrli najstarejši Maria in Elisabeth. Charlotte je prevzela skrb za mlajše Emily, Anne in Branwella.
Med seboj so bili zelo povezani, imeli so izjemno domišljijo in v igri ustvarili svoj domišljijski svet. Charlotte, ki je bila med vsemi najbolj izobražena, je delala kot guvernanta in učiteljica, nazadnje v Bruslju, od koder se je zaradi osamljenosti in domotožja vrnila domov v Haworth.
Nadarjene sestre
Leta 1846 so sestre objavile skupno zbirko pesmi pod psevdonimom Currer, Ellis in Acton Bell, pod katerimi so založnikom poslale tudi svoje romane – Emily Viharni vrh, Anne Agnes Grey in Charlotte Jane Eyre. Po številnih zavrnitvah so bila vsa tri dela objavljena leta 1847, toda bolezen in smrt sta spet posegli v družino.
Po Branwellovi smrti je leta 1848 zaradi tuberkuloze umrla Emily. Stara je bila komaj 30 let, Za seboj je pustila nedokončan rokopis, ki ga je Charlotte potem uničila. Čez osem mesecev je Charlotte izgubila še najmlajšo sestro. Anne je umrla pri 28 letih.
Hkrati z veliko družinsko tragedijo so iz Londona prihajale vesti o uspehu Jane Eyre (slovenski naslov Sirota iz Lowooda), ki je hitro postala uspešnica. Založnik je Charlotte prepričal, naj občasno obišče London, kjer je razkrila svojo identiteto in se začela gibati v elitnih krogih. Nikoli pa ostarelega očeta v Haworthu ni zapustila za dlje kot nekaj tednov.
Dvorjenje in zavračanje kaplana Arthurja Bella Nicholisa je trajalo kar sedem let, preden je Charlotte privolila v poroko. Umrla je devet mesecev po poroki. Uradni vzrok smrti je bila tuberkuloza, možno pa je tudi, da je umrla zaradi pretiranega bruhanja med zgodnjo nosečnostjo. Stara je bila 39 let. Hiša, v kateri so živele sestre Brontë, je danes muzej, ki ga obiskujejo številni občudovalci iz vsega sveta.
Lepota srca in duha
Charlotte je pogosto očitala svojima sestrama, da svoje junakinje opisujeta kot lepe. To je imela za literarno in moralno zgrešeno. Sestri sta ji odgovarjali, da junakinja ne more biti zanimiva, če ni zapeljiva. »Dokazala vama bom, da se motita,« je trdila Charlotte, ko je pisala Jane Eyre. »Ustvarila bom junakinjo, neprivlačno in majhno, kot sem sama, bo pa enako zanimiva kot vajine lepotice.«
To ji je uspelo in vzpostavila je smernice neprivlačnih, navadnih glavnih junakinj. V svojih romanih je dala prostor izobraženim in močnim ženskam, ki se zlepa ne sprijaznijo s svojimi usodami in ki same določajo svoje vloge v družbi. Na njen ustvarjalni opus je močno vplivala ena od najpomembnejših teoretičark Mary Wollstonecraft, ki je s svojim delom Zagovor pravic ženske, v katerem se zavzema za enako dostopnost do izobrazbe, postavila temelje modernega feminizma.
Danes zaradi močno drugačnih razmer bralec morda niti ne opazi, da Jane Eyre ni samo ljubezenski roman, ampak tudi feministični, in da je glavna junakinja predhodnica feministk, zato jo je treba dojemati v kontekstu časa, v katerem je nastala. V viktorijanski dobi so veljala patriarhalna pravila, ki so jih določali moški. Samo po sebi je bilo razumljivo, da ženska rojeva, se ukvarja s hišnimi deli in vzgaja otroke.
Ženske so bile vzgajane za zakon. Univerze so jih začele sprejemati šele konec 19. stoletja in ker niso imele možnosti za finančno neodvisnost, niso imele druge izbire, kot da se poročijo. Eno od redkih plačanih del v viktorijanski Angliji je bilo delo guvernante.
Književni kritik R. B. Martin je leta 1966 dejal, da je Jane Eyre prvi veliki feministični roman, čeprav v knjigi ni nikjer eksplicitnih zahtev po politični, pravni in intelektualni enakopravnosti med spoloma. Martin je eden od zagovornikov stališča, da Jane (s tem pa tudi sama Brontëjeva) želi dobiti priznanje, da so moški in ženske enaki v srcu in duhu.
Čeprav guvernanta, malone v položaju služkinje, Jane da jasno vedeti Rochestru, da ne misli, kako je on več vreden od nje, ko je govor o duhovnih kvalitetah. Jasno mu da tudi vedeti, da je lahko povsem srečna tudi sama in s poučevanjem otrok v šoli. Tako je Jane Eyre tudi zgodba o neodvisnosti.
Ženska psiha
Osupljivo je, kako je Charlotte Brontë znala opisati globine ženske psihe. Jane je povsem neposredna in odprta v svojem odnosu z Rochestrom, s tem pa je razbila ideal viktorijanske ženske, ki je morala biti zaprta vase in ponižna. Zato ne preseneča, da je roman doživel številne filmske in gledališke adaptacije.
Vpliv Charlotte Brontë pa je še najbolj očiten v literaturi. Veliko število romanov in zgodb je bilo napisanih pod vplivom romana Jane Eyre, vendar so usode njenih junakov dobile nove obrate. Najslavnejši primer je gotovo Rebeka Daphne du Maurie iz leta 1938. Ta roman, ki je bil predloga za istoimenskih Hitchcockov film, je bil tema številnih polemik, ker so ga zaradi vpliva Brontëjeve nekateri označili za plagiat, Po dveh desetletjih je sledil roman Nine Coaches Waiting Mary Stewart, ko se neposredno opira na Jane Eyre, itd.
V zadnjem času, predvsem po zaslugi sodobnih spoznanj o človeški psihi, številni književni kritiki celo bolj kot Jane Eyre hvalijo Charlottin roman Vilette, glavno junakinjo tega romana Lucy Snowe pa označujejo za enega od njenih najpopolneje opisanih ženskih likov. Za Virginijo Woolf, na primer, je bil to najboljši roman Charlotte Brontë. Tudi zunanjost Lucy je neprivlačna, njena lepota je v čistosti duše in srca, v veličini njenega bitja, to pa je nekaj, česar ne vidi vsakdo. Lucy Snowe je tudi primer zatirane ženske, ki jo samo izobrazba ohranja pri življenju.
Medtem ko so junakinje Jane Austen, na primer Elisabeth Bennet, rojene pol stoletja prej, šele napovedovale začetek emancipacije žensk, je Charlotte Brontë uvedla popolnoma drugačno žensko, žensko, ki premika meje družbenih konvencij.
