Tiskane izdaje
Protestu so se pridružili tudi člani ameriškega Pena, ogorčeni nad izborom pisatelja, ki je »svoj javni glas uporabil za prirejanje zgodovinske resnice in ki je javno podprl odgovorne za genocid, kot sta nekdanji srbski predsednik Slobodan Milošević in bosanski Srb Radovan Karadžić«. V časopisu Guardian so o Handkeju kritično razmišljali pisatelji kot Salman Rushdie, Hari Kunzru, pa tudi Miha Mazzini in Slavoj Žižek, zadnji je napisal, da je nagrado dobil apologet vojne namesto heroj našega časa Julian Assange. Za mnenje smo vprašali tudi nekaj naših avtorjev oziroma tistih, ki se ukvarjajo z literaturo.
Janja Vidmar, pisateljica
Izjemna poljska avtorica Olga Tokarczuk, dobitnica nagrade vilenica pred šestimi leti in prejemnica Nobelove nagrade za književnost za leto 2018, je v nekem intervjuju pojasnila, zakaj nenehno potuje: »Če se ustavimo na enem mestu, nas lahko napadejo demoni nacionalizma in šovinizma …«
In če na istem mestu obtičimo, ne vidimo širše slike. Zato težko razumemo ogorčenje, revolt in bolečino tistih, ki ob vsaki ponovni neposredni ali posredni rehabilitaciji zla svoje bližnje, ki so jih že izgubili, izgubljajo vedno znova.
Kajti ne gre za Handkeja. Niti za akutno etično blaznost Švedske akademije, ki mu je nagrado podelila. Gre za sporočilo, ki ga akademija z odločitvijo o nagrajencu namenja javnosti.
Primerjajmo Handkejevo zanikanje genocida in podporo obsojenemu vojnemu zločincu s člani akademije, ki so bili julija 1995, v času srebreniškega genocida, del pravoverne evropske nacije, ki je taistega julija, dobesedno v času pokola, ustoličila prvega varuha človekovih pravic, medtem ko je s figo v žepu spremljala desetkanje muslimanskega življa na evropskih tleh.
Zato pustimo Handkeja, zanj so člani komisije dobri ljudje. Raje se vprašajmo, kdaj se je obsojanje zla sprevrglo v relativizacijo. In to vsem nam pred nosom. Kajti do njegovega poveličevanja je le še korak. Morda še to ne.
Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice
Razprava o tem, ali si pisatelj Peter Handke zaradi svojih stališč in podpore režimu Slobodana Miloševića zasluži Nobelovo nagrado za književnost, je pravzaprav stara več kot dve tisočletji in pol. Sega še dlje, do samih izvorov evropske književnosti v stari Grčiji, ko je Ksenofan kritiziral Homerjevo in Heziodovo pesniško prikazovanje bogov, ki sta jim pripisovala vse človeške slabosti, »krajo, prešuštvovanje in medsebojno sleparjenje«. To je stališče, da literatura ni najprej in predvsem brezpogojna in brezmejna ustvarjalna svoboda posameznika, ampak je njen prvi zavezujoč imperativ moralna drža v družbi, v kateri nastaja, etična zaveza do slehernega človeka, ki ga nagovarja.
Zadnje delo Petra Handkeja, ki sem ga intenzivno spremljala, je bila njegova drama Ura, ko nismo ničesar vedeli drug o drugem, izjemno delo, ki je skoraj preroško napovedovalo groteskno in grozljivo brezinteresno cono za drugega in do drugega človeka, ki jo živimo danes. Pa vendar od takrat Petra Handkeja nisem spremljala, kot ne morem kljub določeni miselni bližini neobremenjeno in z navdušujočim odobravanjem prebirati filozofskih del Martina Heideggerja zaradi njegovega koketiranja z nacističnim režimom in antisemitizmom ali filozofa Slavoja Žižka zaradi njegove lahkotne, včasih lahkomiselne umske telovadbe, ki lahko misleca s prodajo za nekaj žvenketajočih soldov pripelje kamorkoli.
Pisatelju, filozofu moram verjeti ne samo kot ustvarjalcu, ampak kot človeku, kot nosilcu ethosa v družbi. Temeljno poslanstvo slehernega dela, bodisi umetniškega, filozofskega ali znanstvenega, je, da bralca nagovori in spremeni obenem. In kako naj nas spremeni literarni ustvarjalec, ki v svojem vsakdanjem življenju podpira diktatorski politični režim, zaradi katerega so umirali tisoči? Tako tudi ob podelitvi Nobelove nagrade Petru Handkeju vztrajam v filozofski dediščini, ki nam jo je zapustil grški modrec Platon, da mora biti prva in najvišja poezija filozofija, ki je misliti in živeti Dobro obenem. Pred vsako intelektualno veličino bo zame vedno svetost življenja, to je pravica slehernega posameznika do živeti in preživeti, in meja svobode mojega jaza bo vedno ti, ki mora imeti svoj prostor, da lahko prebiva v moji bližini.
Dušan Merc, predsednik Društva slovenskih pisateljev
Večino vsakoletnih komentarjev o Nobelovi za literaturo lahko označimo za mnenja, ki so sobesedila brez besedila. Skoraj vsako leto ista zgodba. Sem pa tja še kakšna afera. Tisti, ki so proti, so ogorčeni, tisti, ki se strinjajo, so bolj tiho in čakajo in dočakajo: vzvalovi, se poleže in pomiri. Mogoče ostane literatura.
Mnogi so, ki mislijo, da se na vse razumejo, ali pa jim je vseeno, četudi se ne, kot vedno in povsod, da so poklicani, da protestirajo. Tudi letos gre za sodbe, ki so izvenliterarna sobesedila, kar je vsakoletna globalna folklora.
Države pa slavijo, tudi narodi slavijo. Slovenci lahko, pa tudi Srbi, ki so se že oglasili s slavljenjem, pa srbofili, poleg Avstrijcev, pohvalimo izbor. Za literaturo je dobil nagrado literat slovenskih korenin, borec za pravice slovenščine, nagrajenec Vilenice itd. Za Avstrijce je jasno, tudi za Srbe, zakaj. In ve se, zakaj so mnogi ogorčeni. In imajo v izvenliterarnem svetu tudi prav.
Opozoriti je treba: talent za literaturo ni enak talentu za politiko, ni isti. Politika in literatura se skoraj po pravilu izključujeta (usodna zveza je v ljubezenskem peklu in nebeški sovražnosti – nabuhlo in na kratko rečeno). Kot vemo, za oboje obstaja Nobelova. Zame je bila vedno pomembnejša literatura kot politika. Politiki se žal ne moremo izogniti niti za en dan, niti za en trenutek. Literatura pa je svobodna izbira. In zato je treba Petru Handkeju brez pomislekov čestitati in se mu prikloniti.
Ifigenija Simonović, predsednica Slovenskega centra PEN
Seveda sem proti! Glede podelitve nagrade Petru Handkeju so odzivi kolegic in kolegov na Slovenskem centru PEN, ki sem jih te dni prejela, odločno odklonilni. Ta hip lahko odgovarjam samo v svojem imenu, članice in člani Slovenskega centra PEN pa sproti in posamično že izražajo svoja mnenja, ki jih bomo nemudoma oblikovali v skupno izjavo. Težko vržem kamen. O mnogih pisateljih ne vem, kaj mislijo, nekateri v literaturo skrijejo sovražni govor. Peter Handke je pisatelj, ki smo ga brali, prevajali, gostili na literarnih festivalih, njegove dramske tekste uprizarjamo (Lepi dnevi v Aranjuezu, Slovensko gledališče v Trstu, 2019, vrhunska predstava!), torej prepoznavamo kvaliteto njegovega literarnega opusa. Na to se sklicuje žirija. Na to se sklicujem kot bralka. Ampak hkrati od Nobelovega nagrajenca ali nagrajenke pričakujem neoporečno etično pokončnost, zato se glede Handkeja ne strinjam z izbiro žirije. Nikakor se ne strinjam z njegovimi političnimi nastopi, saj je nedvoumno pozitivno ocenjeval Slobodana Miloševiča tudi po tem, ko mu je že sodilo mednarodno sodišče za vojne zločine in ko so se mu odrekli demokratični Srbi. Navzočnost na pogrebu vojnega zločinca najbrž ni bila umetniška instalacija.
Pripravila I. Š.
