»Poezija govori tistim, ki ne morejo do nje«

Marc Delouze, ki je zaslovel leta 1971 s pesniško zbirko Spomini iz hiše besed, za katero je napisal predgovor pesnik Louis Aragon­ in ga postavil ob bok Victorju Hugoju, Gérardu de Nervalu in Arthurju Rimbaudu, prvič prihaja v Slovenijo. Nocoj bo predstavil svojo poezijo na festivalu Izrekanja v Celju, v torek pa še na dogodku Prosto(r) med poezijo in glasbo v Ljubljani. Avtor poudarja intimnost poezije, zato so njegova branja vedno nagovarjanja.

Delouze nagovarja posameznika. Bere mu iz oči v oči. Zato so njegovi večeri poezije nekaj posebnega. Pravi, da je tak način nujen, ker je poezija nekaj intimnega in vsak pesem sliši drugače. Velikokrat sodeluje z glasbeniki in nocoj se mu bosta na odru v Lapidariju na Savinjskem nabrežju pridružila harmonikar Jure Tori ter pesnik Peter Semolič. Prav zaradi Semoliča je Delouze prišel v Slovenijo. Ob tej priložnosti je pred dnevi Kulturno-umetniško društvo Poiesis izdalo dvojezično zbirko Delouzovih pesmi Razprte meje/Frontières dépliées v prevodu Vere Pejovič in Petra Semoliča.



Delouze in Semolič sta se pred petimi leti spoznala na Malti in se po Delouzovih besedah takoj spoprijateljila. »Oba sva bila kritična do dogajanja na festivalih in v vsem sva se strinjala, le midva. Mimogrede, prav danes sem izvedel, da imate v slovenščini dvojino. Če bi jo lahko uporabil pri Petru, bi jo (smeh). In rad bi jo imel v francoščini. Peter je res dober človek, dobra oseba. In hudičevo dober pesnik. Zelo močen. Nič ne igra.«
 

Zakaj ne marate festivalov?

Ne, da jih ne maram, sam sem jih tudi ustanavljal. Običajno pa mi ni všeč, kako pesniki na festivalih predstavljajo poezijo, pa ne govorim o kakovosti poezije. Če že bereš poezijo pred občinstvom, moraš vedeti, da je to druga oblika, pravzaprav druga poezija. Ni ista, čeprav gre za iste besede. Tako kot če poslušaš koncert v živo ali če kupiš zgoščenko. Običajno se pesniki s tem ne ukvarjajo. Mislim, da niso dovolj spoštljivi do občinstva. Ko organiziram branja, rečem pesnikom, da so nam ljudje, ki so prišli poslušat, podarili del svojega časa, ki je dragocen. Zdaj moramo mi njim nekaj enakovrednega dati v zameno. To se ne zgodi vedno. Poleg tega je veliko festivalov, ki so v prostorih, ki so sami po sebi namenjeni poeziji. Recimo knjižnice, gledališča … To je potem kot nekakšna velika maša oziroma običajno majhna maša (nasmešek). Pridejo le verniki. Že prepričani. Paradoks poezije je, da govori tistim, ki do nje ne morejo. Ker je nikoli ne srečajo. Obstaja neki star spomin na poezijo iz šole, ampak večinoma te ljudi poezija straši. Paradoks je tudi, da je na neki način poezija na najvišji ravni v določeni kulturi, hkrati je lahko najnižje in si kot pesnik obravnavan kot posebnež, celo neumnež. Kako to presekati? Najprej morajo to predelati pesniki sami. Ker se počutijo, kot da so bogovi, hkrati pa vedo, da niso nič v tej družbi. Ker res nismo. Ampak nič hudega. Pesnik nisi zato, da bi dobil status v družbi. To je kot ljubljenje. S tem ne moreš služiti denarja. Sicer je to neka druga služba (smeh).

Se vam ne zdi ironično, da ste se za dvajset let odrekli poeziji, ker niste hoteli igrati vloge pesnika, danes pa spadate, kot je dejal Peter Semolič, med osrednje francoske pesnike?

Tako on čuti in na to sem ponosen. Ampak sam ne vem, kje sem v poeziji. In ni nam treba vedeti. Vem pa, da tako, kot pišem jaz, ne piše nihče. V neki humorni pesmi sem zapisal, da nisem Rimbaud, Cervantes, Cormac McCarthy, ampak vsi ti ne bodo nikoli Marc Delouze. Ne pravim, da sem na njihovi ravni, ampak vsak naj bo sam svoj. Kar je težko delo. Obstaja beseda, ki jo res sovražim. Spontanost. Spontanost je kliše. Ko rečejo, da bodo napisali tako, kot v nekem trenutku čutijo. Treba je iti globlje. Predstavljajte si Zemljo. Površina na Kitajskem, v Mehiki, na Grenlandiji je videti precej drugače. Če greste do mag­me, je ta vsem skupna. Enako je z jezikom. Če greš dovolj globoko, lahko najdeš vsem skupni jezik. To skušam doseči tudi na performansih. In tega ne moreš najti, če igraš pesnika.

Zakaj ste potem sploh poslali prve pesmi pesniku Louisu Aragonu, enemu od pomembnejših pesnikov nadrealizma?

Pisal sem, kot bi pisal Božičku. Izbral sem štiri pesmi, vse pripravil, napisal naslov, nalepil znamko, ampak poslati jih nisem mogel. To je storila žena. Meni se je zdelo neumno. Nikoli nisem nameraval postati pesnik. Nisem šel k nobenemu založniku, bral pa sem revijo Les Lettres françaises, ki jo je urejal Aragon. Občudoval sem ga, bil sem komunist kot on.

Namenil vam je prve strani v reviji.

Ja. Kasneje, po nekaj mesecih, sem ga po smrti njegove žene spoznal, in objavil je mojo prvo zbirko. Aragonov predgovor je bil zelo lep, ampak zame grozen. Moj oče je bil delavec, ne prihajam iz intelektualne družine, on pa me je primerjal z Rimbaudom, Nervalom … Grozno. Na moja 24-letna ramena je naložil goro. Po tem sem objavil še dve zbirki, ampak vsaka pesem se mi je zdela bolj siromašna. Slabo sem se počutil v položaju pesnika. Po pravici povedano, pesmi sem pisal, ker nisem hotel delati. Čeprav sem zelo veliko delal. In vedno na svobodi. V naši komunistični družini je bilo delo zelo pomembno, zgraditi moraš nov svet in tako dalje. Jaz pa nisem hotel graditi nobenega sveta. Hotel sem se le dobro počutiti.

S komunizmom ste se kasneje razšli. Zakaj?

To je žalostna zgodba za milijone ljudi, ki so bili žrtve komunizma. Zame ni bila posebno žalostna. Pri šestnajstih letih sem se pridružil komunistični partiji. Nisem hotel v alžirsko vojno, hotel sem biti svoboden. Ampak res sem verjel v komunizem tako kot milijoni komunistov po svetu. In tako kot verjamejo verniki – nič ne sprašuješ. Prvič sem se razšel s partijo leta 1968, dokončno v osemdesetih, ampak je potreben čas, da se očistim te vere. Danes se bolj nagibam k zelenim.

V pesmih pišete o različnih tragedijah našega časa. Tudi o beguncih.

Čeprav sem bil v stranki, nikoli nisem napisal politične pesmi. Pisanje zame ni politična akcija. Treba je globoko vase. Ne gre le za vaše življenje, ampak tudi za življenje pred vašim življenjem. Preteklost ni za vami, ampak pod vami. Preteklost je tudi v prihodnosti. Ko govorim o Auschwitzu, gulagih, Hirošimi, vseh tragedijah, govorim o svoji bolečini. Zame je to sedanjost. Gulag je tako problem sedanjosti. Četudi ima drugačen obraz. O beguncih sem pisal po Malti, ko sem spoznal Petra. Šli smo plavat na otok. Krasno je bilo. Ko sem prišel nazaj v Pariz, je dan kasneje, pol kilometra stran od tam, kjer sem malo prej plaval, potonil čoln s 400 migranti. Udarilo me je. Pesem sem začel pisati na Malti, potem je vanjo vstopila resničnost.

Kakšen je danes namen poezije?

Jezik običajno uporabljamo za to, da skrijemo tisto, kar mislimo. Je nekakšen paravan med ljudmi. Zaščita. Kot koža, ki se je lahko dotaknemo, ampak je zaščita za naše telo, da ne moreš noter. Enako je z jezikom. Delo pesnika je, da poskuša narediti, da jezik reče tisto, kar običajno skrije. V nekaterih primerih to ni mogoče. Rimbaud je nehal pisati, ker je to razumel. Rekel je, da je prišel do točke, od katere ni mogoče naprej. To ne pomeni, da naj odnehamo s poezijo. Pomeni le, da se moramo zavedati, da poskušamo nekaj nemogočega. Enako je z življenjem. Vemo, da bomo umrli. Ampak kljub temu živimo. Tako čutim globoko v sebi in se zato na neki način počutim negotovo. Ampak zaradi tega nisem žalosten ali obupan. Sploh pa je tako, da dokler govoriš o brezupu, ni brezupno. Ker ko je res brezupno, ne govoriš o tem. Smo pa vedno na robu, na meji. To nima nobene zveze s tem, ali si pesnik in koliko nagrad si pobral. To je lahko pomembno, ampak še zdaleč ni najpomembnejše.

Kaj je najpomembnejše?

Da ne goljufaš oziroma čim manj. Posebno če pišeš poezijo. Ta ne potrebuje denarja. Verjetno je to edina umetnost, ki ni povezana z denarjem. Nihče nas noče kupiti. Nihče ne bo z nami obogatel niti zaslužil. Zato smo popolnoma svobodni. To je velika sreča. Če nisi pomirjen s tem, zakaj potem to počneš? Nikomur ni treba pisati poezije. In ni ti treba pisati vse življenje.


Lahko poezija in umetnost ­spremenita svet?

Ne. Nikoli. Nekateri pesniki spreminjajo svet, ampak ne kot pesniki. Leta 1981 sem na festivalu v Strugi v Makedoniji spoznal Karadžića. Nekaj je spremenil v svetu, ampak ne kot pesnik. Večkrat slišim kliše o velikem pesniškem bratstvu. Jaz nisem noben Karadžićev brat. Mao Zedong in Stalin sta bila pesnika, največji morilci tega sveta so bili pesniki. Ti res niso moji bratje.

Koga med pesniki pa cenite?

Občudujem Dereka Walcotta, običajno pa se počutim bližje velikim romanopiscem. Pesniki bi morali brati več leposlovja. Da bi čutili, kaj je res delo. To je šola discipline. Večina pesnikov te discipline nima. Če tisto, kar napišeš, ne pove več, kot misliš, če te ne preseže, če nisi navdušen in te malo ne spodnese, ni v redu. Portugalski pisatelj António Lobo Antunes je zame najboljši živeči pisatelj na svetu. Ustvaril je jezik. Ko ga prebiram, me nagovarja k pisanju poezije.