Nosilci brezmejnega so mladi, neobremenjeni pesniki

Festival, ki je v prvih dveh izvedbah postregel z mednarodnimi imeni, ki se jih ne bi branil noben velik pesniški dogodek, je tokrat zaradi koronavirusa ostal v sosedstvu. Svoj pečat bodo tokratnim Izrekanjem dali mladi, neobremenjeni, brezmejni. Prav ti bodo v sredo s projektom Brezmejno/Grenzenlos, ki ga pripravljajo pod pokroviteljstvom Avstrijskega kulturnega foruma, odprli letošnji festival. Ta se s predfestivalskim dogodkom na spletu začne že danes dopoldne.

Priprava letošnjih Izrekanj je bila sklepanje kompromisov. Vendarle pa nič ni šlo na račun kakovosti, poudarja umetniški vodja festivala Kristian Koželj: »Mislim, da bi to utegnil biti celo eden boljših programov. Predvsem zato, ker smo se naslonili na mlade. Letos s festivalom sovpada predstavitev antologije mlade celjske poezije in dvojezični projekt z Avstrijskim kulturnim forumom Brezmejno/Grenzenlos. Tako organizatorji festivala kot tudi Osrednja knjižnica Celje, ki nas gosti, smo zelo zadovoljni, da bo mladi duh prisoten. Prepričan sem, da bomo s tem prinesli veliko tega, čemur smo se morali odpovedati.«

Na uvodnem večeru festivala, 26. avgusta, bodo obiskovalci tako prisluhnili desetim mladim celjskim avtorjem, katerih dela so izšla v skupni zbirki In zemlja je vibrirala kakor živo telo. Ob letu avstrijsko-slovenskega prijateljstva se bodo mladim domačim avtorjem pridružili še avstrijski vrstniki. Dogodek režira nekdanji dijak Gimnazije Celje - Center (GCC) Aljaž Primožič, lanskoletni prejemnik Župančičeve frulice in letošnji lavreat natečaja za malo Veroniko.


 

Svežina

Mentor mladih na GCC, ki bodo odprli festival, je prav Kristian Koželj: »Bolj kot si uveljavljen pesnik, bolj pišeš za to, da bi bil še bolj uveljavljen za kakšne nagrade, boj za preživetje je hud in včasih pozabimo, zakaj smo pravzaprav začeli pisati kot pesniki. Mladi prinašajo neobremenjenost, veselje do grebenja po besedah, po sebi, do iskanja nekih strategij ubeseditve.« Njihovi avstrijski vrstniki niso nič drugačni. Projekt Brezmejno/Grenzenlos je logičen, pravi Koželj: »To so generacije, ki nimajo v spominu, da so kdaj koli v Evropi obstajale meje. Kaj šele, da bi obstajale meje v kakšnem socialnem kontekstu. Zdaj pa čez noč te meje stojijo. Poezija hoče čez meje, hoče prestopati v neznano in tako gre pravzaprav za brezmejnost tudi na nekem meta nivoju, za iskanje novih prostorov za poezijo, kot je ta.«

Za mlade tudi letos pripravljajo delavnici. Prvo bo v torek v Ljubljani izvedel avstrijski pesnik in urednik legendarne literarne revije »manuskripte« Andreas Unterweger. Štiridnevno delavnico bo imela še slovenska videistka in intermedijska umetnica Andreja Kranjec, zadnji večer festivala, 29. avgusta, bo projekcija končnih izdelkov. Koželj si želi, da bi mladim vse to lahko omogočali celo leto: »Kot nekakšen kreatorij. Naj razvijajo ideje in jih plasirajo v javnost. Če preberete njihovo antologijo, boste ugotovili, da pišejo pošastno dobro za svoja leta, nimajo pa možnosti se pokazati. Dobro je imeti za festival petdeset, sto tisoč evrov budžeta in pripeljati imena, ob katerih se trese pesniški svet. Ampak prepričan sem, da so v tej skupini, ki se bo predstavila, imena, ob katerih se bo nekoč tresel pesniški svet.«


 

Še gledališče

Izrekanja niso le festival poezije, ampak gre za združevanje in preplet umetnosti. Petek bo gledališki z mlado igralko Beti Strgar, ki je z avtorsko predstavo Pišem pismo, tebi magistrirala iz dramske igre, ki jo je oprla na sodobno slovensko poezijo. Ena prvih izvedb bo prav na Izrekanjih. Sledila bo še glasbeno-poetična predstava Sivček in jaz v produkciji Hiše kulture Celje. Juan Ramón Jiménez, španski pesnik in nobelovec, je v verze prelil pripoved o oslu Sivčku, kasneje pa je izbor prizorov uglasbil Mario Castelnuovo Tedesco in nastal je melolog za glas in kitaro. Izvedla ga bosta prvak Slovenskega ljudskega gledališča Celje Renato Jenček in eden najuspešnejših slovenskih koncertnih kitaristov Aljaž Cvirn.

Festival bo poln besed. Izrečenih z glasom, glasbo, igro. Pa tudi neizrečenih. Ker poezija čuti tudi v tišini. Ki je včasih najglasnejša.