Odpor(nost) poezije v »škurnem« času

Če razumemo smisel, če tako ali drugače prispemo do meje, kjer se začenja ali končuje smisel, se to zgodi pesniško … »Poezija« nima le enega smisla, ampak bolj smisel dostopa do smisla, ki je vsakokrat odsoten in se vsakič dlje odmika.« (Jean-Luc Nancy)

Poezija v »škurnem«času, ki ga doživljamo kot krisis, pustošenje, odsotnost in preproščino odnosov: ti so lahko »preprosti«, neposredni ali površni in minljivi … Poezija torej – v škurnem času – nas prevzame ali pa jo doživljamo kot ničelni približek in se ne menimo za njeno sporočilo. Longin, ta starodobni mislec, v delu O sublimnem (Peri hypsous) piše: »Ob vzvišenih vsebinah se ni potrebno (več) poniževati … Spodobi se, da posnemamo naravo, ki je ustvarila človeka in mu ob tem na lice ni nataknila nikakšnih udov, ki jih najrajši ne poimenujmo.«

Preziranje vrednot, kot so oblast, bogastvo, slava, čast, kar nas slepi z zunanjim bliščem, je po Longinu bistvo Poezije, ki naj »visoko misli« vse stvari in vse odnose, brez vseh zunanjih in poljubnih »miselnih« dodatkov, ki so v resnici votli, prazni in nevredni pesniške besede. Zato jih torej moramo prezreti in prezirati ter pesniški navdih, poetični zanos dejansko posvetiti vzvišenemu cilju in neizbrisnemu »spominu«, ki nam odzvanja v ušesih kot trdno in nedvomno jamstvo o vrednosti občudovanega predmeta, naj bo to neko bitje ali duhovno stanje ali pojem.

Današnji svet politične kulture in kult-sociale je torej prav nasproten resnični poeziji, ki jo določam negativno: per negationem. Kaj je v resnici poezija? Visoka lega pesništva je brez moraliziranja, celo brez vsakršne morale, in brez resnic, ki bi prav to lahko postale. In brez opisov in opisovanj in brez programov, se pravi brez ideoloških vzorcev, brez »sociale«, »sociologije« in »politike«, »nacionalizmov«. Brez filozofskih definicij, brez psihoanaliziranja, brez analiz in analitičnega uma. In brez pretirane »jasnine«: jasnosti, pojasnjevanja, ki že lahko zapade v banalnost. Z neprimerno zbranostjo, s skrajno konciznostjo Besede.
Prava poezija je v bližini tega, kar imenujem »logika občutja«, občutenja, kjer je subjekt v ospredju, a vendar izgubljen, vpet v kozmično enigmo Bitja. V zvočno, vizualno in slogovno ter ritmizirano (ne)moč ustvarjanja in igre. Zato lahko t. i. avantgardno poezijo delimo na poezijo kot družbeno, politično in zgodovinsko, revolucionarno (Sade, Nietzsche, Mallarmé, Rimbaud, Lautréamont, Artaud in Pasolini) in na poezijo kot (nekakšno) igro: Arp, Tzara, Picabia, pri nas pa Kosovelove, Podbevškove »pesnitve« in poezija Šalamuna in poetov v njegovi dobi.

Slovenska avantgardna poezija z začetka dvajsetega stoletja je »vmesni« prostor, vmesnost kot premor pred uveljavljanjem sodobno-ludičnega teksta in poezije v šestdesetih letih. V resnici je »meja«, v meji politične, socialne, družbene ter individualne anarho-ludične poetske sprege … med uničujočo slo in vitalizmom z načelom Igre. Pri tem je bistvena trditev, da beseda spremeni odnose le, če je v meji, »v krču«, če se dotika temeljnih vprašanj človeške eksistence, če bistveno zaniha kodeks in ustroj civilizacije in ustaljene zgodovine. Ne gre nam torej za zagovor posameznih poetik, temveč za celostni okvir poetske skušnje, ki je porušila večtisočletne norme v oblikovanju pesniške besede in v svojem rekanju ustvarja temeljne pogoje za novo eksistenčno skušnjo.

Odpor(nost) poezije v današnjem, »škurnem« času, ni pesem, kjer gre za negativnost in za zanikanje, ki temelji v potlačeni predstavi. Gre za poezijo, kjer je pomemben pra-objekt, za »stvar« kot tako, ki z-njo-želimo, za »črno sonce« pra-podobe, ki z-njim-poet-želi, brez nezavednega, brez nekega razlikovanja med subjektom in objektom, vendar z jasnino, ki dopusti sublimno pesem. Zdaj ni v ospredju dvojnost »jaza« z njegovim drugim, temveč prvotno Drugo vsake pesniške besede, »pripeto« v notranjo vsebino in zunanjo formo. Kot da bi to in vsakršno nasprotje sublimiralo v zlitje med zavedno in nezavedno sfero prapodobe (pra)besede.

To notranje, a vendar pozunanjeno prelivanje v Poeziji je hkrati »negotovo« in »propustno«, da se vsebine vidno kažejo v simbolnih likih, ki jih ne moremo vključiti v kritično zavest, v estetsko, mistično in znanstveno in racionalno pre-sojanje slučajnega opazovalca/bralca, ampak se z njimi zlijemo v (ne)celo Eno. Je-Eden kot »ljubezensko« prikazovanje temeljne stvari v poeziji v »škurnem« času.