Tiskane izdaje
Vstopim v Kavarno Slamič, sedi v restavraciji, ob steni, zamišljen, s telefonom na mizi. Kot vsakič, kadar se srečava, začutim, da me je zaznal že nekaj metrov prej, preden sem vstopila. Ko se mu približam, že vstane v vsej svoji višini klenega Hočana, se z živo modrimi, rahlo begajočimi očmi zazre vame, se široko nasmehne in ponudi roko v pozdrav.Zalotim se, da ga, tudi zaradi izkušnje branja njegovega romanesknega prvenca Slepec, še posebej natančno opazujem, da bi zaznala tisto, česar očitno nisem v vseh teh letih. Nikoli ga nisem dojemala kot nekoga, ki slabo vidi. Vedno se je zdel suveren, samostojen, neranljiv, tip ...
Pri politiki gre samo za to, kdo bo črni peter
Vesna Milek se je na kosilu srečala z Mitjo Čandrom, pogovarjala sta se o njegovem romanu Slepec, o metafori družbene in intimne slepote, o tem, zakaj je izginilo literarno boemstvo, o založbi, knjigah in politiki. Fotografiral ga je Voranc Vogel.
Objavljeno
16. februar 2020 06.00
Posodobljeno
16. februar 2020 09.57
Mitja Čander, urednik, direktor Beletrine: Čas se je spremenil, zavladala je mantra- realiziraj se, pokaži, vse, kar znaš. Vsak je danes že unikum, vsak se ima za zelo izvirno osebnost, a ko vse te osebnosti daš na kup, se zdi, da vlada večja uravnilovka kot kdajkoli prej.
