»Samozavesti mi ni nikdar manjkalo«

Kam naj pridem, da vam bo najlažje, mi je rekel po telefonu. Da bo meni najlažje? sem ponovila. Ja, samo da bo parking blizu, pa pridem kamorkoli. Biljardna hiša pri Delu, sem rekla. Ko sem pritekla tja, me je že čakal, za mizo ob oknu. Vstal je, se nasmehnil, mi stisnil roko.

Nekaj žarečega je na njem, neponarejenega, iz njega seva naravna samozavest, ki jo redko vidiš.

Je vrhunski paraplavalec, dvakratni svetovni prvak, športnik z dušo in telesom. Ko je avgusta 2013 na svetovnem prvenstvu v Montrealu osvojil tri medalje, je doma zavladala prava evforija, prejel je celo vrsto priznanj, bil je med nominiranci za Delovo osebnost leta, vabili so ga v podjetja, šole, in ga še vedno.

Darko Đurić se je rodil v Mariboru leta 1989 z redko gensko napako, brez leve roke in obeh nog. Mama se je že v bolnišnici odločila, da ga bo dala v rejo. Pritiski očeta, oba sta bila delavca, priseljenca, živeli so v težkih razmerah. Nikoli ju ni obsojal zaradi tega, pravi. Zaveda se, da ni enostavno. Rodila ga je in mu s tem dala drugo priložnost. To ji je veliko kasneje, ko sta se srečala, tudi povedal.

Sta se srečala, vprašam. Ja. In je bilo pretresljivo? Zanjo najbrž bolj kot zame, pravi mirno in se zazre skozi okno. Vsaj ona je bila bolj čustvena, kot bi se mu želela opravičiti, da je morala tako ravnati. Večkrat sem ji ponovil, da kar se mene tiče, ni zamere. Ker so mi dali življenje in priložnost. Izteklo se je tako, da nimam niti pravice, da bi se pritoževal, pravi resno.

Imel je dve leti, ko ga je v rehabilitacijski center Soča prišla pogledat družina iz Podbrezij na Gorenjskem. Rejniška starša Debeljak sta v krščanskem glasilu skupnosti, ki jo je ustanovil pater Marko Ivan Rupnik, prebrala, da dveletni deček s posebnimi potrebami išče družino. Takoj sta začutila, da je tu priložnost, da naredita nekaj lepega.

Prišli so torej ponj, vsi skupaj, takrat sedemletni Marko, triletni Tomaž, še mlajši sestri Mojca in Ana, vsi so se zastrmeli v temnolasega dečka, ki se je živahno plazil in se smejal. Menda so bili takoj navdušeni nad mano, pravi, oči se mu navihano zasvetijo. So vam povedali, zakaj? Mami mi je kasneje rekla, da sem imel take žareče, črne oči.



Sicer pa se najbolj spomni, da je bil kot malček in potem kot fantek nenehno v gibanju. Ko grem v Sočo, kdaj srečam koga, ki me je poznal že takrat, in mi pravi, da sem bil tak mali divjak, da sem ves čas plezal, da sem bil neznosno trmast. Prav zadnjič mu je mama razlagala, kako jim je zvečer brala pravljice, starejša brata in sestri so sedeli na krušni peči in pozorno poslušali, Darko je bil edini, ki nikoli ni mogel biti pri miru, ves čas se je vrtel, prekinjal, se hotel igrati.

Kako se je znašel v šoli, vprašam. Kako si je v tistih prvih šolskih letih izboril svoje mesto, kako se je spoprijemal s pripombami vrstnikov? Najbrž ni bilo lahko. Seveda padejo besede, ki sprožijo jezo … Seveda je kdaj tudi zabolelo. Otroci so pač navihani, včasih malo zlobni. Če smo sošolko zafrkavali, da je špeglarka, ker je nosila očala, zakaj potem ne bi mene, da nimam nog. Odvisno je od tega, kako otrok to prenese, pravi. Če vidijo, da se odzivaš, da so te zadeli v živo, potem gredo še dlje.

Mislim, da je bilo v tretjem razredu, ko so sošolci ugotovili, da me najbolj prizadene, če mi rečejo 'ribica na suhem'. Ribica na suhem? Ker sem se, takrat še brez protez, najbrž premikal na tak način. A se nisem dal, če je bilo treba, sem se koga lotil tudi s pestmi, se nasmehne. Zgodaj sem se moral naučiti, kako si izboriti svoje mesto, kako se postaviti zase.

Takrat ni nosil protez vsak dan, za otroka je to sploh fizično naporno, tudi zato, ker boli. Šele v petem, šestem razredu, ko se je začela puberteta, jih je začel nositi redno, vsak dan. Že to, da svojih sošolcev ne gledaš od spodaj navzgor, ampak da si z njimi na isti višini, iz oči v oči, je pomagalo za boljšo samopodobo.

Natanko se spomni dneva, ko jih je prvič imel na sebi cel dan, in sicer na šolskem izletu v München. Bolelo je, ampak je zdržal, čez pol noge se mu je naredil krvav žulj. Toda občutek je bil neverjeten. Občutek svobode. Da lahko hodi okrog z drugimi. Pred tem je za daljše razdalje še uporabljal voziček, ki ga je vozil kateri od sošolcev. S protezami se je počutil enakovrednega vrstnikom, dobil je tudi večjo motivacijo za učenje.

Kot otrok je tako ali tako veliko bral, rad je imel zgodovino, tako zelo, da je dobil bronasto priznanje. Najbolj strastno je bral zgodovinske knjige, romane, biografije, veliko knjig o drugi svetovni vojni, še zdaj se spomni romana Hansa Hellmuta Kirsta Noči dolgih nožev, prebiral je Julesa Verna, Karla Maya … Ja, tudi Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem, še zdaj si lahko v misli prikliče prizore bitk, kot bi jih gledal v filmu. Knjige so bile njegova prva potovanja. Potem se mu je to zgodilo s treningi, z vrhunskim športom. Potovanja ima res rad.

S sošolcem sta v nekem obdobju prav tekmovala, kateri bo prebral več knjig. Za bralno značko sva jih prebrala kakih dvajset na leto, tako da je zmanjkalo prostora za štampiljke.



Kdaj se je zavedel, da je čeden fant? Čeden? Nikoli nisem ravno razmišljal v tej smeri, se nasmehne, skoraj v zadregi. Res pa je, da mi samozavesti nikdar ni manjkalo. Nisem se preveč sekiral, če mi je kakšna deklica, ki mi je bila všeč, naštela razloge, zakaj ne bi bila z mano. Boljše zdaj kot čez eno leto.

​Najbrž je imel obdobje, ko se je spraševal, zakaj se je to zgodilo prav njemu, zakaj se mora zaradi genske napake zdaj toliko bolj dokazovati kot drugi? Hm, priznati moram, da se s takimi vprašanji nisem ukvarjal, reče tako zares, da mu verjamem. Bolj sem se sekiral zaradi kakšnega pubertetniškega mozolja ali pa čudne frizure kot zaradi tega, da sem se rodil brez nog. Nekako sem bil sprijaznjen s tem, odkar pomnim. Tak sem, tak sem se rodil, ne vem, kako bi bilo, če bi bil drugačen. Sebe sem od nekdaj videl kot celoto. Nikoli se nisem počutil, da mi kaj manjka.

Gledam ga v oči in pomislim, kakšen privilegij imam, da govorim s takšnim fantom, nobenega samopomilovanja, niti ga ne želi od drugih.

Lani je povzročila ogorčenje javnosti šala Denisa Avdića v oddaji Pop TV Znan obraz ima svoj glas, kjer je v svojem slogu rekel, da so fotografije tekmovalcev, desetletnikov, izbrali zato, »ker so to ponavadi najbolj nerodna leta, ko eni deli telesa začnejo poganjati nesorazmerno z drugimi. In potem izgledaš tako, kot da bi te Darko Đurić narisal z levo roko.«

Splet so preplavili kritiki, ki so Avdićeve štose označili za primitivne, Darko Đurić pa je na svojem FB-profilu napisal: »Politično nekorekten črni humor je tak kot Denis Avdić v otroštvu. Nerazumljen. Sej vem, da je beden joke, ampak sem se povratnega udarca lotil tako kot Denis šale o meni, z levo roko.«

S tem zapisom je veliko povedal o sebi. »Sem pristaš črnega humorja,« je rekel kasneje. Invalidi se trdo borimo za enakopraven položaj v družbi, prav tako pa moramo posamezniki bíti bitke in dopovedovati ljudem, da nismo neki revčki, ampak povsem normalni ljudje z vsemi plusi in minusi.

Fantom iz vasi se je pridružil pri nogometu, ker napadalec ravno ni mogel biti, so ga dali za vratarja. To je ta čar vasi, reče. Tam je mulcem vseeno, aha, nimaš nog, prav, te bomo pač dali v gol. Nikoli ga niso preveč zavijali v vato. In to je vedno cenil. Če te kaj moti, mi povej v obraz. Če kdo misli, da sem kreten, naj mi to pove.



Splaval je v šoli v naravi, ko je imel deset let. Skakal je v vodo, učitelj ga je vsakič ujel in mu pomagal do obale. Enkrat je učitelj pogledal stran, Darko je priletel v vodo, in ker ni bilo nikogar, da bi ga ujel, je pač splaval. Čez dva dni je že dobil bronastega delfinčka. Nad plavanjem je bil tako navdušen, da se je v petem razredu končno odločil, da ga bo treniral. A že po nekaj treningih mu je plavalna učiteljica rekla, da za to nima potenciala. Da nikoli ne bo mogel plavati naravnost. In čeprav že takrat ni dobro prenesel besed, da 'nečesa ne more', je takrat po nekaj tednih res odnehal.

Zdaj seveda plava naravnost, seveda, se smeje. V letih treninga je razvil tehniko, da smer uravnava s trupom in roko, saj ni bilo izbire, reče. Je kar trajalo, da smo izpilili zaveslaj, saj to piliš ves čas.

Preplavam približno dvakrat manj kot običajni plavalci, nikoli pa več kot štiri kilometre na trening. Plavam namreč s precej višjo frekvenco zamaha, saj delam zaveslaj samo z eno roko. Tako se tudi hitreje utrudim.

Njegova nemirna narava ga je silila v to, da se je hotel gibati, trenirati kakšen šport, tako kot drugi vrstniki in brata. S hrepenenjem je opazoval sošolce, ki so imeli status športnika, hodili na tekme. To si je najbolj želel. Da bi lahko tudi sam treniral, tekmoval, brat je treniral nogomet, in tako ga je včasih spremljal na tekme.

V prvem letniku srednje ekonomske šole so ga povabili na sedeči trening odbojke, in tisto je bilo super, reče z navdušenjem. Prišel je v mladinsko reprezentanco. Tam so ga opazili ljudje z zveze za šport invalidov in ga vprašali, ali bi ga zanimalo plavanje. V Radovljici so mu ponudili prostor za trening, s trenerjem Cirilom Globočnikom sta začela trenirati že leta 2007, najprej trikrat na teden, potem vsak dan.

A v resnici, če je iskren, pravi, je ves čas hotel igrati odbojko, se nasmehne, odbojka ga je najbolj prevzela. Plavanja nikoli ni vadil preveč z veseljem, prizna, mu je pa omogočilo, da je treniral, napredoval, uril svojo voljo. Vodni treningi sedemkrat na teden, trikrat fitnes. Do dve uri v vodi na dan. Trenutno se intenzivno pripravlja na paraolimpijske igre poleti v Tokiu. Ravno se je vrnil s priprav na otoku Lanzarote, zdaj nadaljuje s treningi, ki jih napiše trener Boro Štrumbelj, nadzoruje in motivira ga nekdanji vrhunski plavalec Emil Tahirovič.

Kje sva ostala, aha, pri napakah, se nasmehne.

Včasih sem preoster, nisem ravno politično korekten, če me razumete, se nasmeje. Impulziven sem, reče odkrito, krotenje jeze je bilo v nekem obdobju eden od mojih izzivov.

Ne, nikoli se ne znaša nad ljudmi, jeza pride bolj iz nemoči, zaradi frustracije, ko nečesa ne zmorem narediti, tako kot sem si zamislil.

V resnici nikoli ne vemo, koliko jeze je nakopičene v nas, pravi zamišljeno, vse to je bolj na podzavestni ravni. Veliko stvarem se moram nenehno prilagajati, biti potrpežljiv in vztrajen, počasi dati noge gor, ne hoditi prehitro, da me ne zanese, da ne padem. In včasih me vse to zjezi.

Ampak saj pravim, zdaj sem se malo umiril. Tako pravi tudi moje dekle, se smeje. Skupaj sta že eno leto, druži ju marsikaj, tudi strast do branja in seveda do športa. Ona sicer teče, pri tem je žal ne morem spremljati, pravi, zato pa rada hodita skupaj na izlete. Izlete ima res rad.

Leta 2017, ko je deset mesecev preživel na Nizozemskem, je šla za konec tedna večina športnikov domov, on je ostal sam. Ko mu je bilo tega dovolj, se je usedel v avto in se dve, tri ure vozil v neznano. Po duši je najbrž res raziskovalec. Športnik najprej, potem pa raziskovalec. Najraje gre sam naokrog, takrat se našpičijo vsi čuti, takrat se marsikaj zgodi.

Zanj življenjsko pomemben projekt je bila pridobitev nožne proteze podjetja Ottobock, sicer zelo drage proteze, a so mu pri podjetju zaradi njegovih vrhunskih rezultatov znižali ceno z 118 tisoč evrov na slabih 80 tisoč. Takrat se je veliko ukvarjal s tem, pomagalo mu je podjetje Eles, pa rotary klub Carniola Ljubljana, veliko so prispevali posamezniki.

Kmet iz sosednje vasi mi je prinesel 400 evrov in dejal, da to je pa za noge. Ostal sem brez besed, je povedal kolegu Jaku Lucuju v Poletu. Sicer bi rad ustanovil sklad za potrebe ljudi v podobnem položaju, kot je njegov. Rad bi, da bi proteza, kot je Ottobockova, postala standard in ne nadstandard. Kajti invalidi, ki se v družbi aktivirajo, niso več na plečih države.

V tistem obdobju je veliko treniral, poleg tega se je ukvarjal s pridobivanjem sponzorstev, dajal intervjuje, in nekega dne ni več mogel iz postelje, pravi. Zbujal sem se s podočnjaki, popolnoma brez življenjske volje, pil sem energijske napitke, da sem se nekako pregrizel čez teden. Ko ni šlo več in je poiskal zdravniško pomoč, so mu rekli, da je dobro, da sploh še lahko plava. Še kakšen teden, baje, pa bi kolapsiral. Izgorelost.

Pozna kar nekaj ljudi, ki se jim je zgodilo podobno. Po mojem gre za način delovanja, kako do konca greš v stvari, v ozadju je gotovo dokazovanje.

Mislim, da imam to željo po dokazovanju v sebi, od nekdaj. In v športu še dodatno dobiš to možnost. Da si dokažeš, da zmoreš, tudi na področju, kjer so ti rekli, da ni mogoče. Ko vidiš, da nekaj lahko dosežeš, in potem poskušaš, poskušaš. Postavljaš si cilje, kdaj jih ne dosežem, a vsakič hočem biti boljši.

Kako se financira? Vrednost njegove trenutne paraolimpijske sezone je okrog 40 tisoč evrov, 23 tisoč evrov zagotavlja POI zveze, nekaj je donacij, pokroviteljstev. S tem lahko preživi, skromno sicer, a se ne pritožuje. Parašportniki ob zmagah nimajo denarnih nagrad; dobiš jo le za paraolimpijsko medaljo, pravi. Zadnja leta ima nastope v podjetjih, tudi po šolah, to je vsakič zanimiva izkušnja.

Zvok biljardnih krogel v sosednji sobi preglasi nežno brnenje njegovega telefona na mizi.

Zdaj bo res moral iti, dogovorjen je, da pobere prijateljico na Metelkovi. Že zamujam. Vas kam zapeljem, reče, kot da je to najbolj običajna stvar na svetu. Stopiva do avta, temno rdeča mazda. Odpre vrata, usedem se, si ogledujem avto. Je ta tudi prilagojen? Ni, pravi. Lahko ga vozim samo s protezami, avtomatik je pač.

Ko zavijeva na Dunajsko proti centru mesta, iz zvočnikov zadoni Azra, Ako znaš bilo što ... Azro poslušate? Tudi, reče z nasmeškom. In kaj še? Uf, glasbe, ki jo imam rad, je res veliko ... Zadnje čase Vasko Atanasovski Trio, vrhunski glasbeniki, reče, hkrati pa ima faze, ko ponovno posluša The Cure ali pa Black Sabbath in Scorpions, skratka, v muziki ne priznava omejitev, tako kot sicer ne.

I zapjevaj, poje Štulić, ako znaš, ooooooo, bilo što ... da ti šapućem na uho bisere, da pričam o slobodi ...

* In zapoj, če znaš, ooooooo, kar koli ..., da ti šepetam na uho bisere, da ti pripovedujem o svobodi ...

Darko Đurić

Naš najuspešnejši parašportnik. Ko ga je leta 2010 pod svoje okrilje vzel borec za boljši položaj športa invalidov dr. Boro Štrumbelj s fakultete za šport, je na evropskem prvenstvu v Berlinu že osvojil srebrno kolajno na 50 m delfin. Za paraolimpijske igre v Londonu leta 2012 se je v finale uvrstil v vseh štirih disciplinah. Dvakrat v enem dnevu je popravil svetovni rekord, na 50 m delfin. Največji uspeh je dosegel na svetovnem prvenstvu v Montrealu avgusta 2013: dva naslova svetovnega prvaka in drugo mesto. Ko se je lani z evropskega plavalnega prvenstva za invalide v Dublinu vrnil z zlatom in bronom, so ga, tako kot ob vsaki zmagi ali izzivu, v njegovo domačo hišo v Podbrezjah prišli pozdravit vsi njegovi. Zdaj se intenzivno pripravlja za paraolimpijske igre letos poleti v Tokiu.