Verjeti ali vedeti? To ni vprašanje

Ko je nejeverni Tomaž po ranah spoznal od mrtvih vstalega Jezusa, mu je ta odvrnil: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« Čeprav v nedogled ponavljamo, da Svetega pisma ne smemo brati dobesedno, je težko oporekati evolucijskemu biologu Jerryju A. Coynu, ki trdi, da ne bi prišli prav daleč, če bi se največji umi tega sveta držali Odrešenikovih besed. V znanosti so namreč blaženi tisti, ki vidijo, pa vseeno podvomijo.

V časih, ko se zdi slepo zaupanje v avtoritete čedalje bolj privlačno, je zelo dobrodošlo, da je v slovenščini izšlo delo Verjeti ali vedeti, v katerem avtor, 68-letni Američan, vzgojen kot sekularni Jud (kar po njegovih besedah meji že skoraj na ateizem), razpravlja o združljivosti znanosti in religije.

Kot pravi znanstvenik že na začetku postavi hipotezo, da sta omenjena pristopa nezdružljiva. Dva glavna argumenta, da je v znanosti verovanje greh, v religiji pa krepost, ter da sta znanost in religija tekmeca pri odkrivanju resnice, utemeljuje s številnimi konkretnimi primeri in teorijami. Znanost pojmuje kot »vsako početje, ki si prizadeva najti resnico o naravi z uporabo orodij razuma, opazovanj in eksperimentov«. Medtem ko je znanost poenotena, se religije med sabo prepirajo, katera ima prav; ne temeljijo na opazovanjih, temveč na razodetjih, dogmah in avtoritetah (nekatere verske »resnice« so izglasovali na koncilih!).

Coynove trditve podpirajo tehnološki napredek, ki temelji na znanstvenih odkritjih, ne na uslišanih molitvah, vse boljša zdravstvena oskrba in posledično daljša življenjska doba ter veliko število smrtnih žrtev zaradi dojemanja vere kot nadomestka za medicino.



Ključna razlika nastane pri ravnanju vernikov, kadar dokazi ne podpirajo njihovega verovanja. Religija namreč znanstvenih dokazov ne zavrača vnaprej. »Če bi molitev k Alahu zanesljivo delovala, če bi amputiranci in slepci lahko ozdraveli z obiskom v Lurdu, bi religija oznanjala te dokaze z vrhov gora.« Ko je situacija obrnjena, torej da neka dogma zanesljivo ne drži, nekateri ravnajo racionalno in verovanje opustijo. A kot bomo videli v nadaljevanju, je delež ljudi, ki v tem primeru raje ignorirajo znanost, grozljivo velik.

Znanstvenike postavlja pred izbiro

Avtor že na začetku zapiše, da namen knjige ni blatenje vere ali dokazovanje, da vera v celoti kvarno vpliva na družbo, saj ni mogoče sešteti vseh njenih dobrih in slabih posledic skozi zgodovino. Različnim religijam tudi priznava, da so se v nekaterih segmentih prilagodile spremembam in, denimo, priznavajo enakopravnost žensk in pravice istospolno usmerjenih, česar si pred nekaj stoletji ne bi mogli zamisliti. Navsezadnje je Vatikan pred desetimi leti priznal, da je evolucijska teorija v skladu s Svetim pismom, kar pa še ne pomeni, da so to prepričanje ponotranjili vsi verniki. Če si sposodimo delček citata Georgea Orwella, ki je v Poti v Wigan zapisal, da so »tako kot za krščansko vero tudi za socializem najslabša reklama njegovi privrženci«, dobimo odličen opis situacije.

Kljub vsemu naštetemu se bralec ne more znebiti občutka, da Coyne hoče dokazati nekaj več kot nezdružljivost vere in znanosti pri odkrivanju resnic. Religijam, še posebno krščanstvu, očita oportunizem. Tudi ko se zdravorazumski verniki odmaknejo od dogem, ki nasprotujejo znanstvenim odkritjem, si neupravičeno jemljejo pristojnost nad moralnimi in filozofskimi zadevami, znanstvenike pa Coyne tako ali tako jasno postavlja pred izbiro: ali znanost ali vera. Kot da bi bilo kaj narobe, če strokovnjak v laboratoriju profesionalno opravlja svoje delo, zvečer pa zmoli dva angela varuha, ker ga to pomiri pred spanjem.



Kdor se s predpostavko z začetka knjige strinja a priori, teh utemeljitev ne potrebuje. Ostali, večinoma verni ljudje pa bodo ob navajanju nekaterih primerov (ki resda vsebujejo milo rečeno neumne trditve, a po drugi strani bi – še preden ga je Jezus ozdravil – tudi slepi berač uvidel, da so prej izjeme kot pravilo) bržčas občutili odpor, ki jih bo nazadnje odvrnil od tega, da bi se z avtorjem strinjali glede nezdružljivosti vere in znanosti. Ker je knjiga namenjena predvsem slednjim, se mi to zdi velika škoda.

Ko laž postane alegorija

Vseeno mu ne moremo očitati, da svojih argumentov ne podpre ustrezno. Posebno prepričljiv je pri zavračanju alegoričnega branja Svetega pisma. Vse kar danes beremo alegorično, je nekdaj veljalo za dobesedno, dokler ni znanost dokazala nasprotno. »Ko je spodbita znanstvena trditev, gre v smetnjak nekdanjih dobrih idej, ki so se kasneje izkazale za neuspešne. Ko je spodbita religiozna trditev, jo marsikdaj preinterpretirajo v metaforo, ki naj bi prenašala izmišljeni 'nauk'.«



Tomaž Akvinski – mnogi ga hvalijo kot nekoga, ki je že pred osmimi stoletji trdil, da lahko Sveto pismo beremo metaforično – je poudarjal, da mora v navzkrižju med metaforično in dobesedno interpretacijo prevladati zadnja, tudi v primeru Adama in Eve. »Če bi bilo Sveto pismo mišljeno kot alegorija, kako je mogoče, da so teologi in celotne cerkve ta namen spregledovali toliko stoletij?« se sprašuje Coyne. Zato si vsakič, ko sliši, da »Sveto pismo ni učbenik naravoslovja«, te besede prevede v tisto, kar dejansko sporočajo: »Sveto pismo ni v celoti resnično.«

»Ste prepričljivi, a vam ne verjamem«

Ko že stotič v isti knjigi preberemo, kako zgrešen je kreacionizem in koliko Američanov vseeno verjame vanj, to postane rahlo moteče, čeprav še kako drži. A poskusimo se vživeti v avtorjevo kožo, preden ga obtožimo ponavljanja. V ZDA namreč skoraj polovica prebivalstva verjame v kreacionizem.

Čeprav se je njegova knjiga Why Evolution is True (Zakaj je evolucija resnična) dobro prodajala in za kratek čas prišla tudi na lestvico uspešnic New York Timesa, se delež kreacionistov v ZDA ni zmanjšal, neka anketa pa je pokazala, da 64 odstotkov vprašanih ne bi spremenilo svojega verskega prepričanja, četudi bi poznali znanstvene dokaze, ki bi pričali nasprotno (v Veliki Britaniji je ta delež še vedno gromozanskih 41 odstotkov). Njegovo agonijo najbolje predstavlja predavanje, po katerem mu je eden od udeležencev dejal: »Dr. Coyne, vaši dokazi so zelo prepričljivi, vendar jim kljub temu ne verjamem.«



Poleg tega si veliko znanstvenikov prizadeva za spravljivost med religijo in znanostjo, ker je to najlažja pot. Prvi razlog je »sindrom fejst fanta«, saj vas bo veliko več ljudi imelo rado, če boste o religiji govorili dobre stvari, kot pa če jo boste kritizirali, ugotavlja Coyne. Drugi, še pomembnejši, je finančne narave: večina znanstvenikov je odvisna od javnih sredstev, tako ameriški kongres kot ameriška javnost pa sta pretežno verna.

Zato je gnev tega evolucijskega biologa upravičen, vprašanje je le, ali bo z njim bralca privabil na svojo stran. Tudi če mu ne bo uspelo, mu je lahko v uteho, da je evolucijska biologija vse bolj cenjena v znanstvenih krogih: letošnji Nobelovi nagrajenci za kemijo (Frances Arnold, George Smith in Gregory Winter) so proteine, ki rešujejo kemične težave človeštva, razvili na podlagi naravne evolucije.