»Povej mi, kar si videl!«

Roman Pride konj v bar je pripoved o tem, da so včasih tisti, ki se najglasneje smejejo, v resnici najbolj potrti; da lahko kruta zgodovina območja določi kruto usodo posameznika, četudi se navzven zdi, da med njima ni tako močno povezave; da se splača vztrajati do konca predstave, četudi je očitno, da ste se prišli smejat, na koncu pa boste jokali. Izraelski pisatelj David Grossman je za roman prejel več nagrad, letos pa je izšel tudi pri nas.

»O svoji riti govori kot o socialni delavki zadnjice. Kot da je to zadnjica s svojo lastno voljo, ki naklepa odmik od družbe in se spreminja v zadnjico na robu. Še malo pa jo boste videli v parku, kako si vbrizgava heroin!« S to ponazoritvijo odnosa ženska–zadnjica Dovale Grinštajn, glavni junak romana in eden najboljših izraelskih stand-up komikov, po nekaj mučnih minutah vendarle nasmeji občinstvo. Več kot očitno ni obremenjen z gibanjem #jaztudi, je pa zato toliko bolj obremenjen z osebno zgodovino.

Grossman je resen pisatelj, znan po pozivih k miru med Palestinci in Izraelci, zato je roman o stand-up komiku na videz presenečenje. A oba Juda, Grossman in Grinštajn, bralcev in gledalcev nista povabila, da bi jih zabavala. Glavni junak je hotel spregovoriti o preteklosti in o odnosih, precej manj banalnih, kot je tisti z začetka prejšnjega odstavka; hotel je, da mu navzoči sodijo. To velja predvsem za pripovedovalca zgodbe, upokojenega sodnika Avišaja Lazarja.



Ko ga je Grinštajn poklical po telefonu, sodnik prvi trenutek ni vedel, s kom govori. Počasi se je začel spominjati malega, suhljatega, kodrolasega fanta, ki ga je pred mnogo leti občasno spremljal na poti od šole proti domu.

Vseeno mu je najprej prijazno, nato pa tudi bolj osorno razložil, da stand-up ni tista vrsta umetnosti, ob kateri bi posebej užival, zato raje ne bi prišel na njegovo predstavo. Norčevanje iz vsega – bolezni, smrti, vojn – pač ni pogodu takšni avtoriteti.
»Zakaj rabiš tam prav mene?« je vprašal, ko sogovornik ni in ni odnehal.

»Rad bi,« je po nekaj obotavljanja izdavil Grinštajn, »da me gledaš. Da si me dobro ogledaš, nato pa mi poveš.«

»Kaj naj ti povem?«

»Kar si videl.«

Bralčev pogled ni gledalčev pogled

Lazar je nazadnje le sprejel povabilo in odšel poslušat pozabljenega prijatelja v izraelsko obmorsko mesto Netanja.

Ne on ne drugi, nihče ni bil zadovoljen, ker se je nastopajoči odločil za ta nenavadni performans. Zakaj bi povprečnega Noama zanimalo, da sta komikova starša preživela holokavst? Zakaj bi ga zanimalo, da so vrstniki nesrečnika strpali v vrečo in si ga podajali kot nogometno žogo? Zamislite si, da se po napornem tednu želite v petek zvečer pozabavati ob šalah Tina Vodopivca, ta pa vas naenkrat napade s svojimi travmami.

Bralčeva perspektiva je popolnoma obrnjena. Podobno kot smeha željno občinstvo izgublja živce ob komikovih osebnoizpovednih izlivih, zgodbe željan bralec šale dojema kot ovire na poti do razpleta, četudi se ob njih večkrat nasmeji. Romana ni vzel v roke zato, da bi prebral nekaj cenenih dovtipov. A to še zdaleč ne pomeni, da so odveč: pisatelj z njimi zateguje dramaturški lok in uravnava ozračje v malem, od čustev prekipevajočem baru.

Vse se zgodi v enem večeru, enem nastopu, enem monologu (resda podkrepljenem s sodnikovimi spomini). Pride konj v bar je zelo intenzivno, tu pa tam smešno branje, vendar vsekakor ne lahko, predvsem zaradi komikovih misli, ki proti koncu vse pogosteje izgubljajo rdečo nit.

Natančen zgodovinar in zagrizen psiholog

Ko je imel Grossman, rojen 1954., deset let, so v šoli praznovali spominski dan na holokavst. »Grozljiva številka – šest milijonov žrtev – je bila za nas nekaj povsem imaginarnega. Ti milijoni otroku ne pomenijo nič. Srce ti začne lomiti šele zgodba Ane Frank,« je pred leti v pogovoru za Sobotno prilogo razlagal Branku Sobanu. Na tej slovesnosti se je začel zavedati, da so žrtve holokavsta pravzaprav ljudje iz zgodb, ki jih je pisal Šolem Alejhem, njegova prva pisateljska inspiracija. »Čudoviti svet, ki sem ga dotlej nosil v sebi, se je nenadoma zrušil. Od takrat naprej sem vedel, da bom nekoč tudi sam pisal o holokavstu. Moral sem namreč najti način, kako živeti v svetu, ki je dovolil to grozo. Zato sem tudi napisal roman Glej geslo: ljubezen.«



Grossman ni le natančen zgodovinar, temveč tudi zagrizen psiholog. Trdi, da je »prva in najpomembnejša naloga vsakega pisatelja, nekakšen pisateljski instinkt pravzaprav, razumeti notranjost človeka«. Tega se je držal tudi tokrat. Če pogledamo od bliže, je v romanu Pride konj v bar spregovoril o temah, ki jih pozna najbolje in ki so mu prinesle svetovno slavo, a hkrati povzročile mnogo gorja: odraščanje, odnosi med Judi in Arabci, holokavst … Leta 2006 je v spopadu med Izraelom in Libanonom izgubil 20-letnega sina Urija. To ga je spodbudilo, da je dve leti zatem dokončal roman To the End of the Land, ki je kasneje postal eden njegovih najbolj znanih.

»Vrnitev h knjigi je bila zame pot, kako na novo oživiti svoj dom, svojo identiteto, moč domišljije in ustvarjanja, kako vliti življenje v nove literarne junake. Izbral sem torej življenje, kljub destruktivnim skušnjavam, ki jih je prinesla vojna,« je povedal v omenjenem pogovoru.

To je bilo njegovo prvo delo, ki ga je v angleščino prevedla Jessica Cohen, poleg pisatelja najzaslužnejša, da je Pride konj v bar prejel mednarodnega bookerja, nagrado za najboljše literarno delo, prevedeno v angleščino. Kakšen pomen ima pri tej nagradi prevajalec, najbolje ponazori delitev nagradnega sklada: zmagovalni dvojec si petdeset tisoč funtov razdeli na pol.