Tiskane izdaje
Mir – nekaj, kar se je v dolgih desetletjih krvavih obračunov zdelo nemogoče doseči – je bil, vsaj za trenutek, na dosegu roke. Natančneje, na dosegu znamenitega stiska rok utrujenih, a zadovoljnih političnih nasprotnikov Arafata in Rabina.
Težko je verjeti fotografijam
Dogovor iz Osla je imel tektonsko geostrateško moč. Z njim je PLO med drugim priznala obstoj izraelske države, Izrael pa je PLO priznal kot legitimno politično sogovornico. V sporazumu iz Osla je zapisano, da je čas za končanje desetletij konfrontacij in konflikta ter stremenje k »življenju v mirnem sobivanju«. Dogovor, katerega podrobnosti so bile usklajene že 22. avgusta 1993 na Norveškem in je svoj »drugi del« dobil dve leti pozneje, je vzpostavil mehanizme za palestinsko avtonomijo – ne neposredno državnost, čeprav je bila tako imenovana rešitev dveh držav esenca sporazuma in pogajanj. Vzpostavljene so bile palestinske oblasti, ki so v naslednjih letih prevzele – nikoli v celoti – nadzor nad okupiranim Zahodnim bregom.
Leta 1994 je sta Jaser Arafat in Šimon Peres skupaj sprejela Nobelovo nagrado za mir.
V mednarodni skupnosti je vladalo pretirano navdušenje – v nemirnih časih po padcu berlinskega zidu, razpadu Sovjetske zveze, krvavem kaosu v Somaliji in vojnah na območju nekdanje Jugoslavije je svetovna diplomacija, predvsem pa ameriška, nujno potrebovala »pozitivno zgodbo«. Za trenutek se je zdelo, da se je vse poklopilo. Kljub velikim pomanjkljivostim je bil sporazum izraelskih in palestinskih voditeljev na Bližnjem vzhodu večinoma pozitivno sprejet – obstrukcije ni bilo veliko. Leta 1994 je »pretirano navdušenje« doseglo vrhunec – Jaser Arafat in izraelski predsednik Šimon Peres sta skupaj sprejela Nobelovo nagrado za mir. Z današnje perspektive vse skupaj deluje kot gromozanska iluzija. Težko je verjeti fotografijam. Še težje povedanim in zapisanim besedam.
Hitra smrt upanja
Nekaj, kar bi lahko za vedno spremenilo tok zgodovine na (ne le) Bližnjem vzhodu, je kmalu zgrmelo v prepad. Četrtega novembra 1995 je judovski skrajnež na shodu v podporo dogovoru iz Osla v Tel Avivu ubil Jicaka Rabina, enega izmed izraelskih politikov, ki so bili najbolj zavezani miru in so imeli največ posluha za palestinsko vprašanje. To je bil velik, a še zdaleč ne zadnji udarec upanju, da bo zgodovinski stisk rok pred Belo hišo v Sveto deželo dejansko prinesel mir.
Po Rabinovi smrti je v izraelski politiki nastala velika luknja, ki jo je hitro zapolnila nacionalistična desnica. Izraelske oblasti so se – kljub uradnemu spoštovanju dogovora iz Osla in sorazmerno dobremu sodelovanju s palestinskimi oblastmi – vrnile k starim praksam. Gradnja nezakonitih judovskih naselbin na okupiranem Zahodnem bregu se je nadaljevala. Prav tako postopno prisvajanje vzhodnega Jeruzalema. Med Palestinci je vrelo. Nasilje na Zahodnem bregu in območju Gaze, ki je bilo tedaj še pod nadzorom izraelskih sil, se je stopnjevalo.
Palestine nikoli ni bilo manj. Rešitev dveh držav je že dolgo mrtva. Dogovor iz Osla je le še medel, oddaljen spomin na dni, ko se je za trenutek zdelo, da je čudež, mir v Sveti deželi, mogoč.
Poleti 2000 je izbruhnila druga intifada, ki jo je z obiskom svete palestinske zemlje v Jeruzalemu podžgal tedanji predsednik izraelske vlade in vojni zločinec (Sabra in Šatila) Ariel Šaron. Palestinci, razočarani zaradi počasnega izpolnjevanja – ali neizpolnjevanja – zavez iz dogovora iz Osla ter besni zaradi očitne Šaronove provokacije, so šli na ulice. Na Zahodnem bregu je skoraj dve leti potekala vojna, Izrael pa so pretresali teroristični napadi. Izraelske sile so brutalno zatrle palestinski upor in do skrajnih robov omejile pristojnosti palestinskih oblasti. Jasno je bilo, da je »rešitev dveh držav« le diplomatska fraza. Nič več. Ko sta se 11. septembra 2001 po terorističnem napadu sesula newyorška dvojčka, so se čez noč spremenile geostrateške razmere. Združene države so krenile na križarski pohod po islamskem svetu. Palestina je plačala visoko »postransko škodo« in je do danes zdrknila s seznamov diplomatskih prioritet. Globalnih in, tudi, regionalnih.
Padla »rešitev dveh držav«
Izrael je nemudoma izkoristil spremenjene geostrateške razmere in oslabljen položaj Palestine. Kraja zemlje – in vode – je dobila silovit pospešek. Izraelske oblasti so okoli okupiranega Zahodnega brega postavile visok zid in Palestincem močno omejile gibanje. Na desettisoče Palestincev je izgubilo službo. Gradnja ilegalnih judovskih naselbin se je nemoteno nadaljevala. Palestinci, ki so v mednarodni skupnosti izgubili »pravico do glasovanja«, so se izgubljali tudi v velikih notranjih sporih. Po parlamentarnih volitvah (2006), na katerih je zanesljivo zmagalo islamistično gibanje Hamas, je na palestinskih območjih izbruhnila manjša državljanska vojna. Najhuje je bilo na območju Gaze, nad katero je Hamas prevzel nadzor spomladi 2007. Od tedaj je Izrael na gosto naseljeno palestinsko enklavo, ki že enajst let živi pod celostno uničujočo ekonomsko blokado, začel tri brutalne ofenzive in porušil še tisto, kar je delovalo v Gazi. Hamas se je, posledično, le še bolj radikaliziral, spor s Fatahom, naslednikom Palestinske osvobodilne organizacije in dedičem dogovora iz Osla, pa poglobil. Palestinci so v morda najbolj kritičnem trenutku v svoji moderni zgodovini ostali brez kredibilnih voditeljev in političnih predstavnikov.
Izrael, ki je medtem krenil proti skrajni desni ter dokončno »zabetoniral« in legaliziral politiko apartheida, si lepšega darila ne bi mogel želeti. Kako nemogoče so razmere v Gazi, je bilo mogoče videti letos spomladi, ko so Palestinci ob sedemdesetletnici nakbe (katastrofa) organizirali tako imenovani marš povratka, izraelski ostrostrelci pa so na meji med Gazo in Izraelom množično pobijali neoborožene civiliste. Brez posledic. Ne da bi jim bilo treba kakorkoli odgovarjati.
Palestine nikoli ni bilo manj. Rešitev dveh držav je že dolgo mrtva. Dogovor iz Osla je le še medel, oddaljen spomin na dni, ko se je za trenutek zdelo, da je čudež, mir v Sveti deželi, mogoč.
