Vrnil se bo svet

Bilo je na turneji mariborske Opere in baleta pred šestimi leti, ko sem vstopila v veličastno opero v Tokiu, v kateri je bila skoraj polovica obiskovalcev v večernih oblekah z zaščitno masko na obrazu. Bil je čuden prizor, vzbudil mi je nelagodje. Dokler me niso poučili, da Japonci ne nosijo maske zaradi strahu pred virusi, ampak zato, da s svojimi virusi ne bi okužili drugega.

Maska na obrazu nekoga drugega je zame vedno predstavljala nelagodje. Dokler ni sredi marca dobila drugega značaja. Maska kot najbolj nujno blago. Maska kot gesta altruizma. Spoštovanje življenja drugega.

Modna oblikovalka in kostumografinja Jelena Proković se je, ko je zaščitnih mask kritično primanjkovalo, odzvala na trenutek s čudovito gesto. Poklicala je prijateljice, oblikovalke, kostumografinje: Sanjo Grcić, Majo Štamol Drolc, Slavko Pajk in druge …, ki so iz bombažnih tkanin začele šivati barvite, vzorčaste zaščitne maske. Prva pošiljka je že šla v UKC, druge v domove za starejše, v kulturne institucije …

A kljub vsemu je zdaj, ko grem do prve trgovine in se na Čopovi ulici srečujem z ljudmi z masko, občutek sprva podobno nelagoden kot takrat v Tokiu.

A pridružilo se mu je še nekaj drugega: zaščitna maska je znak, je skupni dogovor,  da nam je mar. Ko vstopim v Mercator ali Spar in me prodajalka postreže z masko, lahko njen nasmešek pod masko zaznam iz izraza njenih oči, začutim pomirjenost, kot da sta se bitji z masko srečali in spregovorili v neverbalnem jeziku človečnosti.

In vendar. Nočem živeti v svetu mask. Čakam, da se bo vrnil svet, v katerem bo dotik spet v prvem planu. Ko bomo nagneteni v koncertni dvorani uglašeni na isti imenovalec, ko bomo doživljali alkimijo gledališča v živo. Čakam, da se bomo ob srečanju lahko spet objeli, poljubili, čakam, da bodo otroci odšli v šolo in objeli sovrstnike, da bodo najstniki lahko raziskovali prve poljube in bo pomlad res pomlad.

V tem hipu, ko to pišem, je pozvonil zvonec, kurir je prinesel paket s knjigami in ga pustil pred vrati. Po proceduri z razkužili končno z užitkom zalistam po knjigi pesmi Pričevanja, ki je izšla prav zdaj, v času karantene. Naključno se ustavim na strani, kjer je Aleš Šteger zapisal besede, ki zvenijo tako, kot bi jih napisal prav zdaj, v tem trenutku: Vrnil se bo svet, vrnila znana ulica in cel kup obveznosti. // Vrnil se bo svet. Vrnili prodajalci sladoleda in drugih večnosti.
Vrnil se bo svet brez mask.