Gledališče kot medčloveška cerkev

Po premieri predstave v ljubljanski Drami Pogovori o ljubezni sem se z režiserjem Jernejem Lorencijem usedla v bar Vesolje. Bilo je konec oktobra, niti razmišljali nismo o pandemiji. Sedel je tam, v kapuci, odmaknjen, kot frančiškanski menih ali arhivar v tisočletni knjižnici. Govorila sva o ljubezni in o gledališču, oboje govori z istim jezikom, je rekel.

Gledališče so ljudje, ki iščejo, raziskujejo, doživljajo, ljubijo in jočejo ... skupaj. Lahko tudi na razdalji dveh metrov, ampak v skupni izkušnji lepote, gledališke magije. Gombrowitz temu pravi medčloveška cerkev. Cerkev ni zgoraj, ni v instituciji, arhitekturi, ampak v tem kubičnem metru, ki je zdaj med nama, je takrat rekel Lorenci. V tem praznem prostoru, ki ga napolnimo s fantazmami. To pomeni, da sem jaz zares jaz samo skozi drugega. To je vse, kar imamo. In ko se to zgodi, je v gledališču vse možno. Celo Bog.

Saj, gledališče je izšlo iz religijskega kulta, iz misterijev kulta Dioniza ali Demetre, tam so ljudje iskali odgovore na globoka vprašanja življenja in smrti, skupaj.

Odprli smo cerkve. Odprli smo kavarne in restavracije ... Zdaj smo odprli še knjigarne. Lepo. A šole (razen prve triletke), koncertne dvorane in gledališča naj bi ostali zaprti. Država je razglasila konec epidemije, nekatera gledališča so razglasila konec sezone.

Vsa slovenska gledališča in igralci so se med karanteno trudili, iskali nove oblike na digitalnih platformah, a kot je rekel Ivica Buljan v intervjuju za MMC, že prvi ogled predstave na spletu sproža vprašanje o smislu gledališke umetnosti.

Gledališče je vendar medij dotika, čutil, pravi, ne samo glede odnosa med gledalcem in igralcem, ampak tudi med samimi gledalci, ki jih vidi kot antični polis, kot soustvarjalce, ki skupaj spremljajo, skupaj dihajo, skupaj dojemajo magijo na odru. To je tisto, kar naredi gledališče vzburljivo.

Zadnjič sem na kavi v mestu naletela na Roberta Waltla, direktorja Mini teatra, oči so se mu bleščale. Rekel je, da jim je direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek dal možnost, da naslednjo predstavo naredijo v Križankah, še to poletje, in da bodo tam tudi ponovitve njihovih kultnih predstav, kot sta Macbeth in Zapiranje ljubezni s Pio Zemljič in Markom Mandićem … Upam, da se srečamo tam, v »Plečnikovi cerkvi«, s kubičnim metrom med nami, napolnjenim s fantazmami.