Ironija ostane ironija, tudi ko govori o ironiji

Razkošen gledališki vikend v SNG Drama: na velikem odru krstna uprizoritev Svetega moža Mileta Koruna, v Mali Drami Huxley Barbare Pie Jenič.

Objavljeno
01. december 2017 02.00
Posodobljeno
01. december 2017 14.00

Igra za dva igralca in posnetek

Nocoj je v Mali Drami premiera odrske priredbe dela Aldousa Huxleyja Krasni novi svet, ki jo podpisuje Barbara Pia Jenič. Gre za koprodukcijo s Senzoriumom, Osumom, novogoriško Akademijo umetnosti in podporo ljubljanske občine. Avtorica priredbe in režiserka je o Huxleyjevi napovedi o prihodnosti navrgla, da se je začela uresničevati že v času njegovega življenja, o izvedbi dela pa povedala: »Iščem hibrid med klasičnim teatrom in metodami senzoričnega gledališča.« Na odru bosta Nik Škrlec in Petra Govc, na videu Uroš Fürst, Rok Vihar, Boris Mihalj in Aljaž Jovanović.

Na velikem odru pripravljajo krstno uprizoritev postmeščanskega igrokaza Sveti mož mladega avtorja Mileta Koruna v režiji Matjaža Zupančiča, v Mali Drami avtorsko priredbo Krasnega novega sveta Aldousa Huxleyja Barbare Pie Jenič.

»Igra, ki jo bomo predstavili, je delo enega najbolj duhovitih, bistrih, živahnih sogovornikov, kar sem jih kdaj srečal, delo enega najbolj pikrih, ostrih ocenjevalcev našega dela in hkrati opazovalcev okoliščin, v katerih nastajajo naše stvaritve,« je včerajšnjo predstavitev dela Mileta Koruna v Drami zastavil ravnatelj Igor Samobor.

»Besedilo je mešanica briljantnega humorja, neverjetne fantazije, raznih stilov, od burleske do absurda, in celo tragikomičnih dramskih razsežnosti, spretno združenih v jasno celoto z močnim sporočilom. Je mogoče, da sveti mož res pride? Kaj bo rešil? In od kod Korunu ­ideja, želja po pisanju?«

»Teater je postal moj dom«

Mile Korun je na predstavitvi premiere povedal: »Pozdravljeni. Star sem skoraj devetdeset let, sem skoraj popolnoma gluh – to za uvod zadostuje. Nimam namena govoriti o igri, ampak o sebi. Ob tej igri sem po mojem mnenju zasledoval predvsem dogajanja v sebi, iskal sem, kaj me je prignalo do tega, da sem v tem trenutku tu in vam govorim o sebi.«

Korun je dodal: »Zdi se mi, da v pravem smislu niti nisem dramatik, v moji generaciji vsaj zame veljajo za dramatike Strniša, Smole, Zajc, to so dramatiki, ki si zaslužijo to ime, jaz pa sem nekaj polovičnega, nekaj med režiserjem in dramatikom. Resda sem režiral vse, od Ajshila do Matjaža Zupančiča, pravzaprav vse, kar mi je prišlo pod roke, vendar nisem – razen čisto na začetku gledališke poti – nikoli pomislil, da bi napisal resno igro, mislil sem, da je dramsko pisanje posvečeno početje, ki mu ne bi znal priti do konca.

Če že omenjam konec: mislim, da se mi je režiserska kariera nekako razblinila, to je imeniten izraz, moj občutek za režijo se je razblinil. Kako si to razlagam? Izgubil sem interes, izgubil tisto posebno razpoloženje, ki ga režija vzbuja ne le v igralcih, kritikih in občinstvu, ampak predvsem v režiserju samem.

Ta odnos do režije se mi je na neki način izmuznil, ni me več vznemirjal, in tako sem padel v slepo ulico, nisem vedel, kaj početi sam s sabo, in sem se spomnil na začetke: zanimalo me je, kako bi se soočil z dialogom, ugotoviti sem hotel, kako se z dialogom razumeva, bi znal?

V ozadju tega je bil še drugačen nagib: zdi se mi, to sem odkril kasneje, na prvi vaji, da me je obhajalo domotožje po teatru, ki si ga nisem priznal. Ugotovil sem, da me je teater začaral, postal je moj dom, pravi dom, dom v temeljnem smislu. Tako si razlagam svojo pot do pisanja.«

Dramaturginja Darja Dominkuš je o Korunovem odsotnem svetem možu, ki dogajanje »požene v verigo raznovrstnih bizarnih prizorov«, zapisala, da v delu Korun preide iz teatrske komične situacije v ironično detekcijo sveta, v katerem živimo, dodala je še misel o podnaslovu Postmeščanski igrokaz: »[...] res se zdi, da je vse v njej nekako post; ne le post-resnica, ampak tudi post-družina, post-premoženje, post-status, post-morala, ne nazadnje post-pamet«.