Če bi bila v instituciji, bi najbrž lažje preživela, a moja duša ne bi bila svobodna

Ko s fotografom vstopiva v kavarno v Stegnah, ki si jo je izbrala za pogovor, razširi roke, me objame in poljubi, podobno prisrčno objame fotografa. Na njej je nekaj magnetičnega, nalezljivo radostnega, nekaj, kar je izžarevala že takrat, kot mlada nuna, salezijanka, ki se je uprla cerkvenim avtoritetam in dosegla, da so v Razkrižju lahko poučevali verouk v slovenskem jeziku.

V Ljubljano je iz 600 kilometrov oddaljenega Piemonta, kjer živita z možem, prišla na svoje delavnice in kot gostja v oddaji Zadnja beseda, v kateri so se s sogovornicami, med katerimi je bila slovenska influencerka Lepa Afna, dotaknile tudi fenomena tako imenovanih influencerjev, vplivnežev.

Kaj pomeni ljubezen v času novih tehnologij, selfi kulture in kulture instagrama, jo vprašam namesto uvoda. Ljubezen v času, v katerem se bolj strastno dotikamo pametnih zaslonov kot drug drugega.

Hočete reči, ljubezen v času, ko se osvajamo in zapuščamo z enim samim sporočilom? se nasmehne. Ko rituali zapeljevanja potekajo v virtualnem svetu, s pomočjo podobic, kratkih sporočil, igrivih dialogov. Nevarno je, ker ljubezen odtujimo, je zgolj spolnost, erotika, igra iskanja potrditve, občutkov užitka. Kolikor všečkov imaš, toliko veljaš. Zato sem v oddaji rekla, da bi Freud ta tip prezentacije imenoval mentalna masturbacija. Nisem hotela biti žaljiva. Hotela sem samo opozoriti na to, da je tekma za pozornost na spletu nova droga, odvisnost. Da je to simptom skrajnega narcizma družbe.



Klinični psihologi na otrocih vidimo, kako dražljaji, ki jih dobijo iz teh virtualnih svetov, vplivajo na ustroj razvijajočih se možganov, pravi. Koliko mladih fantov in deklet čedalje pogosteje oboleva za depresijo in anoreksijo, ker ne ustrezajo modelom na spletu. Odvisnost od spleta, sploh od računalniških igric, je najhujša odvisnost med mladostniki.

Za tem stojijo korporacije, ki v najmlajših v družbi že zdaj oblikujejo in ustvarjajo kupce, svojo volilno bazo, potrošniško bazo, lahko rečem celo suženjsko bazo. Igrice so dresura, podzavestna dresura otrok v odrasle ovce, ki bodo sledile čredi in ne bodo mislile s svojo glavo. To je cilj. Zato je treba otroke zaščititi. Ker tega ne zmorejo sami.

Poglejte, pikapolonica, nenadoma reče. Na vašem licu. Instinktivno sežem proti obrazu, sploh je nisem čutila. – To je lepo znamenje, se nasmehne. 

Opazujem jo in se spomnim začetka devetdesetih, ko v Sloveniji najverjet­neje ni bilo močnejše medijske ikone. Skromna, lepa redovnica, ki se je odločila za odmevno družbenopolitično akcijo in leta 1993, še v uniformi redovnice, postala Slovenka leta. Ljubili so jo vsi, tako tisti na levici kot na desnici, ljubili so jo mediji, mnenjski voditelji.

Ko je leta 2001 izstopila iz reda Hčera Marije Pomočnice, je to bilo, kot bi jim vzeli nekaj vznemirljivega, neobičajnega, nuno revolucionarko, nuno, ki je lepa, ki hrani fantazme. »S poletno hit novico o izstopu Vide Žabot iz nunskega stanu se je zrušila ena od redkih sodobnih slovenskih ikon,« je takrat zapisal Alojz Ihan v Sobotni prilogi in razvijal misel, da ljudje potrebujemo ikone, ker predstavljajo upanje, ker združujejo nasprot­ja, nezavedne sanje. S tem, ko je postala »navadna ženska«, naj bi to izgubila.

Zakaj se je odločila, da bo izstopila? Kaj jo je v samostanu najbolj utesnjevalo? Zavzdihne, odpije požirek vode in zamežika v sonce.

– Dušiti te začnejo protislovja. Nekaj je teorija, evangelij, torej da si svobodno, od Boga ljubljeno bitje, božja nevesta. In potem na drugi strani vsakdanje življenje, v katerem so predstojniki, ki odločajo namesto tebe. V katerem so redovnice, ki te gledajo zadržano, nekatere zavistno, druge te spet podpirajo. Tam se razprostrejo vsi človeški nagibi in vzgibi, tudi tisti neprijetni, ki dušijo tvojo rast, svobodo, kritično misel, razvoj tvojih sposobnosti. Ko ti ne zaupajo od zgoraj, se začne mobing.

Bila je kazensko poslana na različne konce, čeprav tega niso imenovali kazen, se nasmehne. Tudi o tej drugi plati institucije govori v knjigi Križ na prsih, ki ji jo je pomagal napisati sorodnik Vlado Žabot in je bila takrat uspešnica.

Ne, v instituciji ni Boga, je zapisala v knjigi. Precej drzna izjava. Poglejte,­ reče, zadnjič sem na spletu našla simpatično ilustracijo, ki ponazarja, kaj je duhovnost in kaj religija. V oceanu sta ribici. Prva, ki živi svojo duhovnost, plava svobodno v oceanu, druga plava v okrogli stekleni posodi. Gleda v ocean in misli, da je svobodna. To je življenje v instituciji.
Cerkev ima isti model. Pridiga eno, živi pa vse tisto, kar živijo druge institucije. Jaz sem skočila iz akvarija. Vas je bilo strah? – Ne, ni me bilo, reče. Bila sem pogumna in sem skočila v teman ocean, brez perspektive, brez načrtov. Navsezadnje, brez kakršnekoli finančne varnosti. Pomolči.



In potem je življenje poskrbelo zame. Njen prvi javni nastop je bil v Cankarjevem domu, nabito polna dvorana. Tu me je Slovenija, moja domovina, prva sprejela kot svobodno žensko. Za to sem ji neskončno hvaležna. Njen glas se zlomi, nepričakovano, kot bi presenetilo tudi njo, ji po licih spolzijo solze. Nato se zbere, si z levico obriše oči, se nasmehne. Zdaj resnično živim svoje poslanstvo. Brez uniforme. Če bi bila tam, v instituciji, bi najbrž lažje preživela, a moja duša ne bi bila svobodna.

V Italiji je po izstopu iz samostana poučevala na podiplomskem študiju na mednarodni salezijanski univerzi (Iusve) v Benetkah. Zakaj ni več tam? Ker se je spremenila politika univerze in takšni, kot sem jaz, nismo bili zaželeni. Rada je poučevala, še vedno rada poučuje, s strastjo govori o študentih, prihodnji teden bo imela delavnico na Siciliji, novembra italijansko skupino  v Pordenonu, 16. novembra bo spet prišla v Slovenijo. In potem vprašam, kako je z njeno upokojitvijo. – Nikoli ne bom imela pokojnine, reče. Ker mi prejšnje življenje ni plačalo prispevkov. Delati moram, dokler bom živa, da bom lahko preživela, skomigne z rameni in se nasmehne.

Visoke rdeče pete

Koliko časa še imava? nenadoma reče. Do šestih popoldne mora biti v Pordenoneju, pred njo so vsaj še štiri ure vožnje. Uroš Hočevar predlaga, da se za fotografiranje preselimo na Koseški bajer, usedem se v njej ljubki mali citroen vijolične barve, in slediva avto Dela, s Hočevarjem za volanom.

Na njej je nekaj očarljivega, flirtajočega. Mimoidoči jo pozdravljajo, ogovori jo mlado dekle, ki jo je poslušalo na televiziji. Vida jo objame. Tam pomaha otročičku, ki se zagleda vanjo. Zaljubljena v življenje je bila že kot deklica, je napisala v biografiji. To se ni spremenilo. Za fotografiranje si natakne rdeče visoke pete, Peter Kozina, Peko. Ker so nekaj posebnega, ker so dobra blagovna znamka z dušo. In ker so rdeči. Rdeči čevlji nosijo v sebi nekaj čarobnega. Kot pri Doroteji iz čarovnika iz Oza. Trkneš s petami, in si tam, kjer si zaželiš. 

»Sestra Vida, ki je četrt stoletja prenašala samostansko klavzuro in dozorela v »nemiru duševnega brezna«, se je kot gospa Vida s komaj opaznim nemirom izročila površini medijskega spektakla«, je približno takrat v Sobotni prilogi zapisal Peter Kolšek. Zdelo se je, da so vsi mediji hoteli imeti naslovnico »spreobrnjene nune«, najbolj se spomnim naslovnice Modne Jane pod taktirko mod­nega urednika Saša Radovića, v pogovoru z Danico Petrovič, na kateri je zasijala v podobi skoraj holivudskega glamurja. Očitno je ženskost, ki jo je Vida Žabot kot nuna skrivala za rutami in sivimi oblačili, z vso silo privrela na dan. Kot bi s slastjo okušala nekaj, kar prej ni bilo dovoljeno.​

Ste tudi sami pri sebi opazili, da se je po izstopu iz samostana povečala potreba po lepih stvareh, teh drobnih nečimrnostih, vprašam. – Vedno sem imela potrebo po lepih stvareh, reče. Tudi v samostanu so mi nekatere predstojnice dovolile, da sem imela drugačno, čeprav sivo jopico, lahko sem si sama kupovala spodnje perilo, ki ga seveda nisem prala skupaj z drugim perilom, sicer ... ne bi bilo v redu, se nasmehne.

In res, priznam, prva leta sem prav uživala v tem, da sem se lahko oblekla ženstveno, da mi ni bilo treba nikomur poročati, kdaj bom prišla nazaj ... Te drobne stvari so veliko pomenile. Tudi tako je, kot pravi, lahko dosegla ravnovesje. – Iz romantičnih teženj in poetičnega doživljanja svojega poslanstva sem pristala v resničnem svetu, z vsemi težavami, ovirami.

Zame nič ni posvetno, zame je vse sveto. To srečanje zdaj, po katerem ne vi ne jaz ne bova več enaki. Ta kava, pomigne na moj espresso na mizi, in ta piškot v obliki srca, ki so vam ga ljubeče dali na krožniček. Kot da bi bilo posvetno, prozaično, ali kako temu rečemo, nekaj slabega, grdega, greh. Greha ni, reče. So samo izkušnje, s katerimi odkrivamo sebe. Življenje je življenje, ni grešno, ni sveto, ni umazano, je samo življenje.

Imela je več kot štirideset let, ko je bila prvič z moškim, ki je potem postal njen mož. Ko sem prvič srečala tega človeka, se je moje telo, sploh moj pleksus tako močno odzval kot nikoli prej ne potem. Pri njem se je zgodilo isto. Kot da sta se duši pred tem dogovorili za poseben znak. Bilo je zelo fizično, čustveno in tudi zelo sveto. Še zdaj imam v svoje celice globoko vtisnjen tisti čustveni pretres in valovanje energij, ki so bile takrat edinstvene.

Kako se je sprijaznila s tem, da ne bo mama? – Čudno je, da sem si kot mlada nuna v samostanu veliko bolj želela izkušnje materinstva in otrok kot kasneje, ko sem imela to možnost. Vedno je imela rada otroke, delala je z otroki mater odvisnic, z zlorabljenimi, zanemarjenimi otroki. Veliko otrok ima, pravi. Sem pa kmalu spoznala, da to ni moje poslanstvo, da je materinstvo lahko tudi druge vrste.


 

Govoriti s sončnicami

Se boste raje usedli na to stran, pravim, ko zamežika proti soncu, ki na ta oktobrski dan močno pripeka. - Zakaj? Super sem. Jaz ljubim sonce. Sončnice še posebej. To je njen prvi spomin iz otroštva, pogovarjala se je s sončnicami, zanjo je sončnica »utelešeno sonce«, »žareča svetloba s skrivnostno temo v srcu«. 

Prihaja iz kraja štorkelj in lastovk, ptic, ki zapuščajo dom in se vračajo. V družini je bilo šest otrok in sedem iz drugih družin. Kot deklica je bila še posebej povezana z naravo, rada je sedela ob Muri, opazovala njen tok, premišljevala. Spom­nim se posnetka njene večne zaobljube, nežnega, angelskega obraza mladega dekleta, ki se je leta 1983 zaobljubilo v cerkvi v Razkrižju.

Starši so jo pred odhodom v samostan peljali na Triglav, ker »so upali, da jo bo na ozkih poteh srečala pamet«. In je ni, se smeje. Kdaj je začutila klic, da naj življenje posveti Bogu? Kdo jo je poklical? Hm, morda je bilo v šestem, sedmem razredu osnovne šole, enkrat okrog birme. Privlačila jo je ideja Kristusa kot revolucionarja, njegova filozofija blagrov. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. /Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. /Blagor tistim, ki bodo zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Kot Jezusova nevesta je gotovo imela poseben stik z Jezusom, vprašam. Kdo je bil Jezus po njenem? V tistem obdobju v Palestini je ta človek, ki mu je bilo ime Ješua, na poseben način utelesil Kristusov princip. Saj vendar veste, da osebnost Jezusa, torej Ješua, in Kristusova energija ni ista stvar? Kako ga čutite po vsem, kar ste prebrali, po vseh teoloških znanjih, po vseh meditacijah in molitvah? Kakšen je bil po vašem njegov odnos do žensk?

 – Da ne zaideva v Da Vincijeve šifre in danbrownovsko poenostavljanje, se zasmeje. Verjamem, da je živel v skladu z življenjem, ki si ga je izbral v tistem času in prostoru. Z ženo, z družico, zakaj ne? Vemo, da so imele ženske v prvotnem krščanstvu pomembno vlogo učiteljic.

Veste, vedno sledim principu: Ko si sredi viharja, glej onkraj njega v mavrico. Ne izgubljaj se v analizi viharja, ker te lahko zmelje.

To je lahko tudi svojevrstna pasivnost, v smislu, da se ne soočamo z viharjem, ki je tukaj, ampak gledamo drugam, vstran, rečem.

Ne, to ni pasivnost, reče mirno. To je mirno opazovanje tega, kar je. In s tem, da se v ta vihar, ki je okrog nas, čustveno ne vpletaš premočno, da ne kritiziraš, ne obsojaš, se ne jeziš, ne hraniš nižjih energij. Ta osnovni zakon, ki ga pozna tako psihologija kot kvantna fizika: To, čemur posvečaš pozornost, se krepi in veča. Že ameriški indijanci so rekli, da ima vsak v sebi dva volkova, belega in črnega. Od tebe je odvisno, katerega boš hranil. Tisti bo močnejši in večji. To je lepo razložil Jung z arhetipom sence. Senčni del pride na plan, kadar si na nizkih vibracijah. To je fizika.



Kvantna fizika jo od nekdaj vznemirja, pravi. Saj veste, da sta pred leti dobila Nobelovo nagrado ameriški in japonski fizik, ki sta dokazala, da se nevtrini, torej najmanjši delci, ki jih lahko ujamemo, obnašajo glede na misel, na elektromagnetno sevanje znanstvenika, ki jih opazuje. Če so tvoji možgani v frekvenci sreče, vplivajo na nevtrine, na črno materijo ali antimaterijo, in sinhronizirajo dogodke tako, da se samodejno povežeš z vsem, kar osrečuje.

Začeli sva z ljubeznijo, končajva z njo. Narava ljubezni je stanje duha, pravi. Ni navezanost, ni čustvena odvisnost, ni samo testosteron, je najmočnejša energija v vesolju. Ustvarjeni smo po sistemu ljubezni in jo nosimo v sebi kot v vodnem tisku. Iščemo jo povsod, tudi na napačne načine.

Mediji in vse svetovne organizacije, ki hočejo obvladovati človeštvo, sejejo strah, ki je nasprotje ljubezni. Prestrašenim ljudem je lažje vladati, stara filozofija in politika. Kolikor več ljudi se bo ozavestilo in prebudilo, toliko prej nam bo lepše na Zemlji. Zato hočem verjeti in čutim, da korporacijam in organizacijam, ki kopičijo privilegije, manipulirajo svet in človeštvo, zdaj zvoni zadnji zvon. Ljudje se prebujajo. In ne dvomim o tem, da je najmočnejša energija, ki ima v sebi zmagovalno moč, samo ljubezen.