Telo velikega šamana

Draga Zorana, zelo so mi bila všeč vaša vprašanja. Oblikovana so tako, da sem prepričana, da lahko širšemu občinstvu posredujejo veliko več od vseh drugih vprašanj, ki sem jih dobila do zdaj. Z veseljem bom nanje odgovorila kar se da iskreno in iz vsega srca.

Tako se je začelo moje dopisovanje z Marino Abramović. In to le nekaj dni pred tem, ko je prispela v Beograd in prejšnjo soboto v muzeju sodobne umetnosti na Ušću odprla svojo retrospektivno razstavo, poimenovano Čistilec. Še istega dne se je pokesala, da je ni poimenovala Čistilka, kot ji je svetoval Boris Miljković, beograjski režiser in pisatelj, medtem ko jo je spremljal do Makedonske ulice 32, kjer je preživela večino otroštva in mladosti. »To ni isto,« je dejala tik pred otvoritvijo. In ni. Tisto, zaradi česar je Marina po 44 letih prišla v svoje rodno mesto, je delo čistilke, ki mora pogledati pod preprogo in za omaro, pobrisati nevidni prah z lestencev in ogledal ter se postaviti pred pajkovo mrežo z vprašanjem, ali naj jo odstrani ali naj iz nje popije ulovljeno energijo in se ji ob tem prikloni vse do tal.



Ko je vstopila v hišo v Makedonski ulici, je bila vidno vznemirjena. Tukaj je bila znova hčerka prestroge matere, ki je ni nikoli ljubila, a je od nje vedno zahtevala popolnost. Šele veliko pozneje, ko je po materini smrti našla njen dnevnik, je razumela, da se je Danica strašno bala, da bi jo preveč razvadila. Tisto, česar Marina ni vedela, ko je »kar se da iskreno in iz vsega srca« odgovarjala na moja vprašanja, se je skrivalo le nekaj ulic stran, kjer sem tudi sama odraščala na njej podoben način. Ob zahtevni materi in prestrogem očetu, ki sta se večno bala, da standardi, postavljeni pred mene in mojega brata, niso dovolj visoki. Ne spominjam se ne objemov ne poljubov. Bala sta se, da me to ne bi dobro pripravilo na življenje.
Razlika je v tem, da jaz nisem postala umetnica. Tisto, kar je vzbudilo mojo radovednost v prvem trenutku, ko sem se pred mnogo leti srečala s performansi Marine Abramović, pa je bilo vprašanje, ali se lahko ljudje sploh kdaj osvobodijo otroštva, ali so sploh kdaj sposobni z obraza obrisati sledi solz otroka, ki ima zato, ker je nerazumljen, večno občutek, da ni ljubljen. In koliko kreativnosti je potrebno, da se način, na katerega se je nekdo naučil plavati in tega, da se nikoli ničesar ne boji, spremeni v univerzalno izkušnjo iskanja samega sebe, ljubezni in pravice do obstoja? V katerem trenutku se ta odnos med starši, ki so nas z najboljšim namenom lepšali z jekleno krtačo za lase, in otroki, ki so trpeli z vsakim delčkom telesa, ki je raslo v povsem drugo smer, spremeni v neusahljiv vir moči, da se življenje obrne na glavo, razpara po vseh šivih in nato na novo skroji po načelih lastnega univerzuma?



Marine tega nisem vprašala, ker poznam odgovor na to vprašanje že od leta 2012, ko sem poslušala Neila Gaimana, enega od mojih priljubljenih pisateljev, kako diplomantom filadelfijske umetniške univerze tolmači najpomembnejše zapovedi kreativne ustvarjalnosti: »Kadar vam je zelo hudo, morate narediti tole: ustvarjajte dobro umetnost. Ko mož pobegne s politikom – ustvarjajte dobro umetnost. Zlomite si nogo, ki jo nato požre mutiran kraljevi udav – ustvarjajte dobro umetnost. Davkarji se vam usedejo za vrat – ustvarjajte dobro umetnost. Vaša mačka eksplodira – ustvarjajte dobro umetnost. Nekdo na spletu misli, da je to, kar počnete, neumno ali škodljivo ali da je to počel že nekdo pred vami – ustvarjajte dobro umetnost … V slabih ali dobrih dneh, ni pomembno kdaj, počnite tisto, kar najbolje znate: ustvarjajte dobro umetnost.«



In zdelo se mi je, da je prav to tisto, kar Marina počne, vse odkar je leta 1971 na razstavi Drangularijum (zbirka raznovrstnih predmetov, ki so umetnike navdihnili pri ustvarjanju) v beograjskem študentskem kulturnem centru razstavila lupino arašida, ki jo je z varnostno zaponko pripela na belo površino, nato pa to delo poimenovala Oblak in njegova senca. S tem se je poslovila od slikarstva in se slekla do golega.

Kadar to stori – kadar se sleče do golega, imajo gledalci občutek, da se je oblekla v sebe. In predstava se začne z vznemirjenjem, kakršno lahko zavlada samo takrat, kadar imamo pred očmi nekoga, ki se je spremenil v idejo in ki se tej ideji ne bo odrekel, vse dokler ne bo začel tudi zadnji udeleženec razmišljati, kakšno zvezo ima to z vsakim od nas. Sta njena mati Danica in moj oče Dragoslav pravzaprav božanstvi z Olimpa, ki jima je Zeus zaupal nalogo, da kaznujeta mlade duše, vse dokler iz njih ne naredita popolne zmesi nebeških čustev?

»Imela sem to srečo, da sem zelo zgodaj dojela, da sem umetnica in da me ne zanima nič drugega,« je Marina odgovorila na moje vprašanje, ali je kdaj podvomila o tem, da je umetnica. »Nikoli se nisem igrala z igračkami in punčkami, ki so mi jih podarjali … Veliko raje sem se igrala v svetu domišljije. Zabavale so me sence avtomobilov, ki so plesale po steni moje sobe. Predstavljala sem si, da so delčki prahu, obsijani s soncem, pravzaprav vesoljske ladje. Kot da bi lahko videla nevidno in si ustvarila svoj svet. In temu se nisem odrekla vse do današnjih dni.«

Proti muzeju na Ušću sem se vozila skozi noč. Tiskovna konferenca je bila napovedna za 6. uro in 23 minut, kajti čiščenje je treba začeti točno ob sončnem vzhodu. Marina Abramović je prišla oblečena v črno obleko. Črne lase je imela počesane nazaj, tako da je njen obraz sijal od nenaličenih čustev. Ničesar ne skriva. Pravzaprav kot čistilka išče vsako preostalo drobtinico svojega otroštva in mladosti, kajti vse to je treba počistiti do samega bistva in tega lahko zaluča vsakomur, ki se sprašuje »kako«, »zakaj«, »zaradi česa«.

Nenadoma vidim pred seboj silno nežno žensko. Skorajda ranljivo. Občutljivo za vse, kar se okoli nje dogaja, a pripravljeno na to, da se sooči z vsakim ostrim robom življenja, ob katerem bi si lahko porezala svoje visoko belo čelo.

Ste pogumni, sem jo vprašala. Obstaja kaj, česar se še vedno bojite?

»Če bi rekla, da se ničesar ne bojim, bi se zlagala. Vsakič, ko letalo zaide v turbulenco, razmišljam o svoji zadnji želji in pisanju oporoke. Bojim se tudi morskih psov in globokega morja. Saj je vendar tako naravno imeti strahove, mar ne?!«



Ko nekaj minut pozneje stojim pred velikim led-zaslonom v drugem nadstropju muzeja in gledam njen performans iz leta 1975, poimenovan Thomas Lips, ter se ob tem sprašujem, koliko močnega duha je potrebno, da se poje kilogram medu, popije liter rdečega vina, z žiletko izreže peterokraka zvezda na lastnem trebuhu, do krvi rani hrbet s skoraj kultnim lastnoročnim bičanjem, v dlani zdrobi kristalni kozarec, nato pa leže na ledeni križ in pol ure krvavi, si jo znova želim vprašati – česa se bojite, Marina, poleg morskih psov in globokega morja? Letenja v turbulenci, bi mi odgovorila. In, o tem sem popolnoma prepričana, tišine, ki ji ne bi dovolila, da kriči s svojim telesom, govori s svojim obrazom in vzburkava vesoljske ladje okoli sebe ter dviguje prah v omrtveli družbi, samozadostni in odtujeni tako od bolečine kot od ljubezni.

»Ljudje se najbolj bojijo treh stvari: bolečine, trpljenja in smrti,« mi na vprašanje, kakšno vlogo ima v umetnosti bolečina, odgovarja Marina. »Zelo pomembno je, da se človek vsega tega osvobodi. Če se spoprimete z bolečino, lahko svoje telo naučite, da jo ustavi in vstopi v drugo stanje zavesti. Zame je performans orodje, s katerim se osvobodim bolečine.«

Razumem. Tisto, kar me spravlja na sam rob, medtem ko gledam Thomas Lips, tisto, zaradi česar se skoraj onesvestim, ni zamišljanje bolečine, prizadejane z žiletko, s katero je zarezala čez svoj trebuh, temveč moč duha, osvobojenega, a življenjskega. Krvavega, a vzvišenega nad telesnim trpljenjem.

Marinin obraz se v performansu Umetnik mora biti lep pači, medtem ko si z jekleno krtačo v desni in kovinskim glavnikom v levi roki češe lase, vse dokler ji izpod njih ne priteče kri. Ko to počne, se ji na ustnicah in v očeh vidi bolečina vsiljenih definicij in nasilnih kategorizacij. Ko pa si v kožo reže peterokrako zvezdo, odseva z njenega obraza popoln mir. Mislim, da prav tako ni niti trznila, ko se ji je košček razbitega kozarca zaril globoko v prst.

Poskušam razumeti, ali so performansi Marine Abramović dejanja, s katerimi sama sebe kaznuje, a dlje ko sem za zatemnjenimi okni muzeja, bolj se mi zdi, da bi bilo to preveč preprosto tolmačenje. Popolnejši odgovor mi ponudi Balkanski barok. Gre za performanski triptih. Na enem ekranu Marina štiri dni s kravjih kosti odstranjuje krvavo meso. Zdi se mi, da je iz golih kosti, nakopičenih v velikem kupu v kotu, še vedno čutiti vonj krvi. Na drugem ekranu Marina, oblečena v zdravnico, pojasnjuje znanstveno metodo, s katero bi na Balkanu ustvarili križanca med volkom in podgano. »Če bi imele podgane 20 kilogramov več, bi bile vladarice sveta,« citira Einsteina. Na levi strani je živ portret očeta Voja, na desni matere Danice. Ko se Marina iz doktorice spremeni v gostilniško pevko, Vojo dvigne v zrak pištolo, Danica pa si z dlanmi pokrije oči. Umetnica krivico spremeni v odgovornost zase, za razbito družino, za volčje-podganji kolektiv, ki, ko ga popade neusmiljena lakota, razjeda samega sebe. Tretji del so bakrene posode z vodo, namenjeno očiščenju. Zdijo se nedotaknjene.



»Prej bi se imenovala za bojevnico,« odgovori Marina na moje vprašanje, ali se ima za vojakinjo, ki se nenehno bojuje. »Bojevnik je hkrati tudi raziskovalec, ki se napoti na osvajanje in spoznavanje neznanih območij. Bojevnik se bojuje z lastnimi strahovi in presega svoje meje. Bojevnik se lahko klati, kjer hoče, bojevnik je svobodnega duha.«

Odeta v črno je videti, kot bi bila malce plaha, vendar mi njen popolnoma odkriti obraz govori, da obstajata v njej dva svetova. V enem še vedno dvomi, ali jo bo imel kdo resnično rad. V drugem pa je povsem prepričana, da brezmejno ljubi življenje. Vprašam jo, ali se počuti samo, čeprav je v Beograd prišla s Todom, ki ga je predstavila kot »človeka, ki jo že tri leta osrečuje«. Pojasnila mi je razliko med samoto in osamljenostjo. »Osamljenost vodi v žalost in depresijo in za umetnost ni produktivna. Samota in tišina pa sta nujna pogoja za to, da umetnik lahko ustvarja.«

Iz muzeja stopim na sonce. Zdanilo se je in Beograd se mi zdi, kot da bi ga medtem očistili. Sprašujem se, kdaj mi je postalo vseeno, da za očeta nisem bila nikoli dovolj dobra. Še vedno dvomim, da me bo imel kdo rad? Se bojim samote, iz katere me ne morejo potegniti niti tisti, ki jih imam neizmerno rada?

»Imela sem šest let in oče me je učil plavati,« pripoveduje Marina psihiatrinji Jeannette Fischer, s katero je preživela štiri dni v svoji hiši v Hudsonu, iz tega pogovora pa je nato nastala knjiga Srečanje psihoanalitičarke in Marine Abramović. »Minilo ga je potrpljenje … tako zelo sem se bala vode. Vzel je čoln in z menoj odveslal na odprto morje, prijel me je, kot se zgrabi mladega psa, me vrgel v vodo in začel veslati stran od mene. Bila sem panična, potonila sem, se napila vode, kričala …, a se ni vrnil.« Gledala ga je v hrbet in bila strahotno jezna. »Njemu je bilo vseeno.« Je pa splavala. Oče je slišal, da je priplavala do čolna, iztegnil je roke in jo potegnil iz vode. Vendar je ni niti pogledal.

Koliko nas je tako splavalo v globokem morju z občutkom, da je očetu vseeno? Je med nami sploh kdo, ki so ga starši razumeli, ko smo goli odhajali na odprto morje, od koder se nikoli več ne vrnemo kot iste osebe?

Pa je to sploh najpomembnejši del Marinine umetnosti?

»Na srečo sem imela v življenju priložnost proučevati različne šole meditacije,« mi odgovori, ko jo vprašam, od kod ta mir na njenem obrazu. »Bila sem v osami na območju Himalaje, na tako imenovanih duhovnih vajah v tišini. Učila sem se od šamanov v Braziliji in živela z aborigini v Veliki Viktorijini puščavi v Avstraliji. Doživela sem številne spiritualne izkušnje in prakse, s pomočjo katerih sem se naučila, kako se lahko osredotočim in v sebi dosežem mir.«

Šamani dajo vedno sto odstotkov sebe. »Umetniško delo morate vzeti kot vprašanje življenja in smrti,« pravi Marina Abramović. »Dati morate več kot sto odstotkov sebe, ker je to edini način, da postane občinstvo sposobno sprejeti energijo, ki jo oddajate. Ni druge poti.«



In medtem ko govori o tem, da se je v Beograd vrnila ne le zato, da bi odprla razstavo, temveč tudi zato, da bi pojedla gurmansko pleskavico in teletino, pečeno pod sačem (kovinskim ali lončenim pokrovom), pred seboj vidim žensko, ki je svoje telo položila v umetnost hrepenenja po ljubezni. In to ljubezni, ki si je želi z vseh strani. Morda je bilo plavanje za očetovim čolnom eden od njenih prvih performansov, v katerem ji morski psi in globoko morje niso nič več mogli do živega. Smrt bo, mi pravi, njen zadnji performans. »Zame je najpomembnejši dosežek v življenju, da se umre brez jeze, brez strahu in povsem zavedno.« Pomislim, da tako umirajo šamani. Zanje so smrt vrata na poti domov. Telo gre v zemljo. Znanje se vrne v gore. Duša gre v višave med zvezde. Po poti, ki jo je počistila čistilka.