»Tudi ko je bilo najhuje, sem razmišljal o kolesu«

Z Andrejem Hauptmanom sva zadnje tedne vsak v svoji službi in vlogi prepotovala podobno pot. Srečevala sva se v španskih mestih in vaseh, ki so gostili za Slovenijo zgodovinsko dirko po Španiji, na kateri je Primož Roglič slavil zmago, Tadej Pogačar pa zasedel tretje mesto. Sobivala sva tudi v Yorkshiru med kolesarskim svetovnim prvenstvom, v miru pa sva se lahko usedla in pogovorila šele na »rodni grudi«, v njegovem domu v Radomljah, kjer se najbolje počuti.

»Sem družinski človek, najraje sem doma, nimam velike želje po potovanjih, v nasprotju z mojo ženo,« se zdi nenavadna trditev za nekoga, ki se je odločil, da si bo služil kruh s kolesarstvom, športom, v katerem zmaga tisti, ki najhitreje pride od točke A do točke B. Za to mora nemalokrat prepotovati več kot 200 kilometrov. Če je to velika etapna dirka, mora prekolesariti okoli 3500 kilometrov in v treh tednih ne prespi dveh noči zapored v istem hotelu. V kolesarstvu se vse vrti malodane brez prestanka.
To je način življenja, za katerega se je Hauptman odločil, ko se je kot enajstletni fantič iz Jarš pri Domžalah pridružil ljubljanskemu Rogu. Tedaj si gotovo ni predstavljal, kaj vse mu bo prineslo življenje poklicnega kolesarja. Predvsem pa ni pričakoval, da se bodo njegovi tekmovalni dnevi končali tako kruto. Leta 2005, ko je bil star 30 let, pri tej starosti so kolesarji običajno v naponu moči, se je pojavila srčna aritmija. Vzrokov za ponavljajoče se težave, zaradi katerih je moral leta 2007 kolo postaviti v kot, dolgo niso našli. Na koncu je bila diagnoza ulcerozni kolitis, bolezen, ki mu je vzela debelo črevo, dobršen del tekmovalne kariere in leto dni življenja.



»Kolesarstva nikoli nisem jemal kot poklic. Ko si profesionalec, sicer gledaš na to, da bi imel čim boljšo pogodbo, da boš imel kaj od tega, vendar je bilo zame kolesarstvo način življenja. Tega sem se najbolj zavedel, ko tega nisem mogel več početi. Potreboval sem veliko let, da sem se sprijaznil s tem dejstvom,« se je na temne dni ozrl »Hempi«, ki je takrat prestal tri operacije in leto dni ležal v bolniški postelji, le kakšen konec tedna je vmes preživel doma.

»Ko sem bil v najslabšem stanju in sem tehtal 55 kilogramov, sem še vedno razmišljal samo o kolesu. Dejal sem si, zdaj sem peresno lahek, končno bom konkurenčen na vzponih. Do zadnjega nisem obupal. V življenju sem realist, če ne celo malo pesimist, tedaj sem bil velik optimist. Dolgo sem verjel v vrnitev na kolo, a je nikoli ni bilo,« se je nekdanji tekmovalec in sedanji selektor slovenske reprezentance oklepal svoje poklicne ljubezni, zaradi katere v športu ni poznal ene od najbolj oguljenih besed – odrekanje.
»Zame šport nikoli ni bil odrekanje. Na kolesu sem užival tudi v razmerah, ko drugi trpijo. Pozimi ni bilo mraza, zaradi katerega ne bi šel na trening. Kdaj je bilo zame odrekanje, če sem šel na dopust in zaradi tega nisem mogel na trening. Na kakšni etapni dirki, ko zaradi utrujenosti ne veš več zase, si resda rečeš, kaj mi je tega treba, čez pet dni pa bi šel rade volje še enkrat skozi to,« je popolna predanost svojemu delu eden od Hauptmanovih receptov za uspeh. Vendar tudi za to, da se športnik znajde v hudi duševni stiski.



»Nikoli nisem poznal zlate sredine, ali sem bil na vrhuncu ali na tleh. Še najbolje delujem, ko sem na tleh, ko se začnem spet vzpenjati. Po koncu kariere je bila pot nazaj gor sicer zelo dolga in zapletena. Imel sem hude psihične težave. Vsak vrhunski športnik je predan svojemu poklicu, s tem živiš dan in noč, motiviran si, rezultati so potrditev, da delaš dobro. V običajnem življenju je nato težko najti podoben izziv. Težko je najti službo, ki ji boš tako predan. To ti toliko manjka, da imaš težave sam s sabo. Zdaj vem, da še zdaleč nisem osamljen primer, poznam celo vrsto kolesarjev in drugih vrhunskih športnikov, ki so bili veliko uspešnejši od mene in so imeli še hujše težave. Belgijskega kolega, ki je bil serijski zmagovalec, sem vprašal, ali je z njim vse v redu. Dejal je, da se nihče od nas ne počuti dobro, da vsem manjka predanosti in ciljne usmerjenosti.«

Hauptmana so iz teme proti svetlobi peljali družina, žena Teja, otroka Klara in Jakob, ter prijatelji. Nikoli pa ni pretrgal vezi s kolesarstvom. Tekmovalno pot je po vrnitvi iz italijanskih poklicnih ekip končal pri matičnem Rogu, pri katerem je bil nato trener mladincev in menedžer ekipe mlajših članov.
»Imel sem srečo, da sem lahko ostal v športu kot trener, to ni dano vsem, ker ne razmišljamo vsi enako. Kot tekmovalec vedno postavljaš v ospredje sebe, ti moraš na koncu doseči rezultat. Kot trener se moraš prilagoditi temu, da si podpora nekomu, da on doseže svoje cilje. Včasih koga tudi slabo razumeš, ker si prepričan, da bi lahko dosegel več. Poskušaš ga usmerjati, mu pomagati, vendar je na koncu spet vse odvisno od tekmovalca.«

Ko je bil tekmovalec, so se trenerji lahko zanesli nanj, še posebej kadar je oblekel dres slovenske reprezentance. Njegova bronasta kolajna s svetovnega prvenstva leta 2001 v Lizboni in peto mesto z olimpijskih iger leta 2004 v Atenah še vedno veljata za velika uspeha slovenskega reprezentančnega kolesarstva, čeprav novi rod slovenskih kolesarjev za klubske ekipe kot po tekočem traku zmaguje na največjih dirkah.

»Največ mi pomenita ta rezultata. Morda celo več peto mesto na olimpijskih igrah, čeprav nisem osvojil kolajne. Malo še boli, da v Atenah nisem bil na odru za zmagovalce. Ponosen pa sem, ker sem bil vrhunsko pripravljen, štartal sem z mislijo na to, da bom dobil kolajno, bil sem ji tudi zelo blizu. Vse sem naredil zanjo. Na svetovnem prvenstvu sem bil tretji, vendar je bil ta rezultat nepričakovan, nisem bil v vrhunski formi in tisti dan se nisem podal v karavano z mislijo, da bi lahko končal v vrhu. Kot športnik sicer nikoli ne proslavljaš preveč, ne oziraš se nazaj, temveč gledaš vedno naprej, k novim izzivom, gledaš, kje lahko dosežeš še več. Ko te zajame evforija in se ustaviš pri preteklem dosežku, si začneš govoriti, poglej, kaj ti je uspelo, tedaj je konec,« je bila Hauptmanova zmagovita miselnost, ki jo je kasneje prenesel tudi na varovance.

Pri Rogu je prve vrtljaje pedal naredil Roglič, ki se je pridružil ekipi star 23 let in po prvi sezoni odšel k novomeški Adrii Mobil, gojenec Rogove šole je tudi Pogačar. »Morda sem imel miselnost zmagovalca, samo bolj malo sem zmagoval. Bil sem blizu. Gledal sem Gorazda Štanglja, ki je dve leti starejši od mene, kako je na eni od dirk v Italiji napadal in na koncu zmagal. Nisem mogel verjeti, saj Slovenci tedaj nismo bili vajeni takšnih uspehov. Dva tedna pozneje sem zmagal v Franciji. Ko enkrat uspe tvojemu rojaku, nekomu, ki ga poznaš in ga lahko primerjaš s sabo, je drugače. Potem si rečeš, če je uspelo njemu, zakaj ne bi še meni. Podobno je s sedanjim rodom, mi smo postavili letvico na prvo deseterico ali prvo trojico, naši nasledniki so začeli zmagovati in drug drugega vlečejo naprej,« o preboju slovenske zlate kolesarske generacije pravi Hauptman, ki je bil in bo del te zgodbe.

Nekoč je pomagal pri Pogačarjevi vzgoji, zdaj sodeluje z njim tudi kot športni direktor ekipe UAE Emirates. »Rad sem delal z mladimi kolesarji pri Rogu. Zadnje leto s Tadejem Pogačarjem in Žigo Jermanom sem imel kar 19 starejših mladincev, na to imam zelo lepe spomine. Delovali smo kot družina, skupaj smo trenirali, hodili v hribe, spremljali prenose velikih dirk. Potem so se naše poti razšle. Želel sem si sestaviti močnejšo mlado ekipo, ni mi uspelo najti pravih sponzorjev za to, zato sem se umaknil, vendar sem po duši in srcu še vedno rogovec, to je klub, ki mi je omogočil kolesarsko kariero.«



Hauptman je sicer umirjen človek, težko je verjeti, da je nekoč kot eden od najboljših šprinterjev na svetu svojo službo opravljal na kolesu pri hitrosti 70 kilometrov na uro in nemalokrat z razširjenimi komolci, da je našel svoje mesto med brezkompromisnimi tekmeci. Tudi govori ne veliko, če ni »izzvan«. Čeprav ima veliko zamisli, ki bi lahko pripomogle k svetlejši prihodnosti slovenskega kolesarstva.

»Želel sem si, da bi bil Rog razvojna ekipa ene od bogatih zasedb iz svetovne serije. Mogoče sem prekmalu obupal, zdaj bi se to morda dalo uresničiti. Velika želja je tudi, da bi ustanovil športni internat za celovito podporo mladim športnikom v vzdržljivostnih disciplinah, najbrž bi začeli s kolesarji, jim dodali triatlonce, smučarske tekače, morda še koga. Pomagali bi jim pri šolanju, hodili na sestanke, jih vozili na treninge, imeli bi zdravnika, strokovnjaka za prehrano. Živeli bi urejeno športno življenje, starši bi vedeli, da so na varnem. To je izziv, ki si ga bom morda pustil za starejša leta.«

Kljub temu je zadovoljen s tem, kjer je zdaj. Po vseh težavah, s katerimi se je srečeval, je »karma« naredila svoje in so se zanj stvari postavile na svoje mesto. »Pri osemnajstih sem se vpisal na fakulteto za šport, študij pa prekinil, ko sem šel med profesionalce. To me je vseskozi malo težilo, ko sem nehal dirkati, sem se še enkrat vpisal, vendar sem bil vse leto v bolnišnici. Pri štiridesetih se mi je s programom razvoja kadrov v športu ponudila nova priložnost, te dni oddajam diplomsko nalogo na pedagoški fakulteti v Mariboru. Malo pred upokojitvijo bom torej končno diplomiral iz športnega treniranja,« je dodal kljukico k svojemu bogatemu življenjepisu, v katerega spada tudi služba pri eni od najbogatejših kolesarskih ekip na svetu, pri kateri je spet združil moči s kolesarjema iz Roga, Janom Polancem in Pogačarjem.

Zadnji je letos v središču pozornosti svetovne kolesarske javnosti, saj je fant s Klanca pri Komendi v letu, v katerem je dopolnil šele 21 let, dosegel rezultate, o katerih večina prekaljenih profesionalcev lahko le sanja. Kako je, če dobiš v roke športnega genija? »Vesel sem, da sem spet del najvišje kolesarske lige na svetu in da lahko spet delam z našima fantoma, v prihodnje se nam bo morda pridružil še kdo. Delati s Pogačarjem je nekaj najbolj preprostega. V Italiji so me spomladi spraševali, kaj smo počeli z njim, da je tako dober. Pri njem je vse enostavno, dovolj je, da mu nočeš nič slabega. Ni težav ne z motivacijo ne z delovnimi navadami. Z njim ni skoraj nič dela, le užitek. Pri takšnih fantih je težava bolj v tem, da nemalokrat delajo preveč, v preveliki vnemi jih je treba kdaj tudi ustaviti,« se zdi pot do vrha preprosta, ko imaš v rokah nekoga iz pravega testa.



Da pot ni le ena, najbolje kažeta naša letošnja velika junaka Roglič in Pogačar, ki sta statistični čudež. Na svetu je trenutno le okoli petnajst kolesarjev sposobnih zmagati na tritedenski dirki, od teh sta dva Slovenca. »Pogačar je iz klasične kolesarske šole, pri Rogu je treniral v vseh starostnih kategorijah od dečkov naprej, o njem lahko rečemo, da smo ga naredili. Roglič pa je našel nas. Dve različni zgodbi in domala enak rezultat. Prav veliko takšnih, kot je Roglič, pa ni na svetu. Samo z izjemnimi predispozicijami je mogoče nadomestiti primanjkljaj znanja, s katerim je pri 23 letih prišel v kolesarstvo. Za tem je tudi ogromno dela. Ko si med profesionalci, so vsi talentirani, rezultati so odvisni od tega, koliko kdo dela in kakšno podporo ima. Če pri vsem nisi stoodstoten, nisi konkurenčen. Izjemno je, da imamo dva takšna kolesarja, uživajmo v tem, kajti ko bosta nehala, morda dvajset let ne bomo imeli več takšnih kolesarjev. Ali pa se bo čez tri leta spet pojavil kdo, ki bo premikal mejnike,« je optimističen Hauptman, ki morda ne potuje rad zato, ker ima v poklicnem življenju toliko opravka z logistiko.

Za to področje je na letošnji dirki po Španiji skrbel pri ekipi UAE. Tri tedne je moral za osem kolesarjev in okoli 30 članov spremljevalne ekipe malodane do minute natančno vedeti, kje je kdo, kaj mora početi in kam mora iti. »Nekoč je bilo pol manj osebja v kolesarskih ekipah, vendar je tudi zdaj dovolj dela za vse. Tega se zaveš, ko moraš vsak dan vstati ob pol sedmih in si na nogah do večerje ob desetih ali enajstih zvečer. Španski maser, ki je bil tudi moj maser pred več kot petnajstimi leti, je potarnal, da je prevozil 500 kilometrov, da je enemu od kolesarjev podal bidon. To je sodobno kolesarstvo. Nič ni prepuščeno naključju, vsaka malenkost je pomembna. Vsi imamo vse informacije. Vse ekipe imajo oglednike, ki se vozijo pred karavano in poročajo o stanju cest, vremenskih razmerah. Ne moreš si dovoliti, da tega ne bi imel.
Vseskozi je treba vlagati več za vrhunske rezultate. Pri slovenski reprezentanci si vsega tega ne moremo privoščiti, vendar so naši kolesarji veliki ljudje, vedo, da jim dajemo vse, kar jim lahko. Slovenci smo v kolesarstvu znani po tem, da iz tistega, kar imamo, naredimo največ, kar se da,« je povedal Hauptman, ki je dobro prestal preizkusno sezono pri novih delodajalcih. Letos je bil z njimi na peščici dirk, prihodnjo sezono bo v celoti preživel z ekipo. To pomeni, da bo zelo veliko zdoma, vendar bo tam, kjer je najbolj doma – v vrhunskem kolesarstvu.