»Ti samo posadi, ptice bodo prišle same«

Sedela sva na oktobrskem soncu pred poslopjem v Novski ulici v zagrebški četrti Savica in nenadoma se je zdelo, kot da imava do vsega tega nekakšno neomajno pravico. Do modrega neba, s katerega naju je božala plemenita jesenska toplota. Do čiste reke, ki je tekla mirno, kakor da je na svetu vse v najlepšem redu. Do kisika, ki sva ga vdihavala brezplačno.Plačati sva morala samo kavo. Zanjo sva odštela nekaj malega, ne spominjam se, koliko, in če ob meni ne bi sedel Vladimir Dimić, ki je na Hrvaškem že znan kot »mož, ki sadi drevesa«, najbrž ne bi razmišljala o tem, da bi bil ta, za ta letni čas nenavadno topel dan zagotovo ...