Božič konec oktobra

V življenju sem vedno imela pred sabo nekaj, česar sem se blazno veselila. Največkrat so to bili izleti oziroma potovanja. Ne tista kratka po Sloveniji, to je samoumevno, v mislih imam daljša, čez mejo. Ker je (bilo) letošnje leto takšno, da ni bilo mogoče potovati v tujino, me od marca naprej muči, srbi in žge. Kako bi nekam šla, kamorkoli, samo da se mi glava malo razpre in možgani zadihajo.

Nič ne rečem, Slovenija je lepa, strašno imam rada Prekmurje, pa Posočje, hribe. A vsako leto sem vsaj za nekaj dni nekam odpotovala, v kakšno evropsko prestolnico, obiskala najmanj pet muzejev in galerij, srkala ta drugi svet z drugimi očmi. Tam je bilo vedno mesto zame, če parafraziram Sokole.

Svetla luč na koncu tunela mi je posijala, ko so v Centru San Gaetano v Padovi napovedali obsežno razstavo del nizozemskega slikarja Vincenta van Gogha. Sama sem popolnoma nenadarjena za risanje, a obožujem tega postimpresionističnega mojstra. Ne le slike, že pred desetletji me je pritegnila tudi njegova tragična zgodba. V življenju – dočakal je le 37 let – je prodal eno sliko. Eno samo.

Zdaj bo v Padovi na ogled 78 njegovih del, največ sta jih prispevala van Goghov muzej iz Amsterdama in Muzej Kröller-Müller iz Otterlooja. Lani sem v Amsterdamu sedem ur preživela v njegovem muzeju, izkušnja mi je toliko dala, da je ne zmorem opisati z besedami. Še se bom vrnila. Zdaj se veselim Padove. Tako močno stiskam pesti, da bi mi koronavirus milostno dovolil iti, kot otrok, ki za božič čaka komplet legokock.

Strašno rada bi v miru, brez strahu, pritiskov in misli na viruse nekaj minut opazovala Zvezdnato noč nad Rono ali štela Sončnice. Držala se bom vseh higienskih pravil, nosila zaščitno masko, si redno razkuževala roke. Za tistih nekaj ur v galeriji, za par ur, ko bo pred menoj samo lepota, kot jo je videl van Gogh, in nič drugega. Naj pride božič zame letos že konec oktobra in obljubim, da do novega leta ne bom imela niti ene želje več.