Odklop od telefona

Pred dnevi sem si med likanjem zavrtela videoposnetek enega od koncertov Brucea Springsteena. V trenutku me je prešinilo, kako dobri časi za glasbo so bili takrat, in likalnik je obstal. Razmišljala sem, da v večdesettisočglavi množici med posameznimi skladbami nihče ni držal v rokah telefona in snemal slehernega takta.

Ko sem Springsteena leta 2016 poslušala v Milanu, sta zraven mene na tribuni sedela oče in – tako sem sklepala – sin. Mali je imel kakšnih devet, morda deset let. Celoten koncert, ki je v Bossovi maniri trajal tri ure in petinštirideset minut, sta snemala ter na oder ves čas zrla skozi zaslon telefona. Tega nikoli nisem razumela. Mobilna naprava, čeprav »pametna«, ne more ponuditi vibracij, energije in dviga dlak po telesu, ki jih dajo koncerti v živo. Množica, ki skače, vpije kot eno, množica, zaradi katere se trese stadion. Zakaj si spominov človek ne bi ustvarjal tam, v tistem trenutku? Obkrožen z ljudmi, ki ne morejo sedeti, prikovani na stol, ker jih nevidna sila dvigne in ne izpusti do zadnje odigrane note.

Doma, med likanjem, sem se znova zavedela tudi, kako pogrešam koncerte v živo. Zoprna stran epidemije koronavirusa je (bila) prepoved javnih prireditev, zame morda ena najbolj nadležnih sploh. Manjkajo mi gledališke predstave, v katerih vonjam dim z odra in slišim topotanje petk na parketu. Čeprav so nekateri teatri ponudili ogled prek spleta, to ni enako, je le boleča alternativa. In silno pogrešam glasbene prireditve.

Tako neznansko daleč se mi zdi tisti čas, da se niti ne spomnim, kateri je bil zadnji koncert, ki sem ga letos obiskala. Je pa še vedno svež spomin na maj 2009. AC/DC so se med turnejo Black Ice ustavili v Münchnu. Med koncertom se je usula huda ploha, padalo je po množici, kot bi se utrgal oblak. Ni nas motilo. Telefona takrat skoraj nihče (še) ni molel v zrak.