Poletje naj bi bilo čas sproščenosti, ko lahko popustijo zavore, in na vesoljnem občestvu ni bitja, ki bi imelo slabo vest, če se zlekne na zofo s knjigo v eni in kozarcem limonade v drugi roki. A tudi te (vsaj navidezne) sproščenosti je lahko hitro konec, ko kult »popolno poletje« vabi v svoje vrste. Navadno se to zgodi kmalu zatem, ko vkorakamo v pomlad. Recepti za hujšanje in oblikovanje telesa, najnovejši trendi kopalk, dogodivščine, ki jih ne kaže zamuditi, ker – o čem boste pa klepetali s sodelavci, ko se vrnete z dopusta?
Tudi letos, čeprav sredi epidemije covida-19, ni bilo (žal) nič drugače. Naslovnice revij od sredine junija potiskajo pred obraz uživanje v visečih mrežah na nedefiniranem kraju, da je le nasmeh dovolj širok in zobje popolnoma beli. To pričakovanje julija in avgusta, ki morata biti sanjsko preživeta, je precej zoprno. Ker, roko na srce, v resnici je le majhen del do kraja odvisen od nas samih. Še posebej zdaj, ko leto 2020 deluje, kot bi prišlo iz globin pekla.
Ena od sogovornic, s katero sem se pred kratkim pogovarjala o stresu in stiskah, ki jih je povzročila epidemija, mi je dejala, da to poletje bolj kot kadarkoli potrebujemo resničen odklop. Vsi.
Živimo v času – in družbi –, ko si mora človek zavestno, vsak dan, kot tečno mantro dopovedovati, da je nekaj niti življenja pa vendarle v njegovih rokah. Med njimi tista, da v kult »popolno poletje« res ni treba stopiti, če si tega ne želimo. Da si najmanj dva tedna v letu zaslužimo odklop po lastni (ne)sanjski izbiri. Ni viseče mreže, pravite, ni supa po zadnji modi? In ste glede tega pomirjeni sami s seboj? Čestitke, naredili ste prvi korak.