Bankomati »umirajo« in zaselki z njimi

Kraj, v katerem sem preživela natanko polovico življenja, bo v kratkem ostal brez edinega še delujočega bankomata. V dobrih starih časih je imel dva. V najboljših časih je imel tudi dve banki in poštno poslovalnico, v kateri si dobil vse – od znamk in pisem do knjig, sveč in barvic, celo nogavice ter darilno vrečko, če je bilo treba »rešiti« kakšen rojstni dan. Meni skrajno ljub zaselek se počasi spreminja v kraj, kjer umirajo trgovine in poslovalnice. Še zdaleč ni edini v Sloveniji. V Bovcu, neprimerno bolj turistično obleganem, kot je Spodnja Idrija, so pred kratkim ostali brez banke.

Za »zgolj« tako na oko izmerjenih »mojih« 1400 krajanov se »velikim igralcem« očitno ne splača več trositi denarja. Stroške je treba klestiti na vsakem koraku, četudi se ljudem, ki tam prebivajo trideset, štirideset let, pa tudi vsem pravkar preseljenim, s tem občutno zniža kakovost življenja. C'est la vie. Takšno je življenje. Kraji, ki so nekoč imeli lastno, sijoče in barvito življenje, se po vsej Sloveniji bliskovito spreminjajo v predmestne zaselke, če imajo srečo (kot naš), da je mesto kje blizu. Mnogi ugasnejo.

Našim nonam danes tako ne preostane drugega, kot da se usedejo na mestni avtobus in odpeljejo v štiri kilometre oddaljeno »velemesto« ter tam nakupijo vse, kar jim srce poželi. V centru civilizacije je pošta, tam so banke od a do ž, tudi bankomatov je na pretek. Večino časa celo vsi delujejo. Nona lahko dvigne zasluženo penzijo. Če le vozi mestni avtobus.

Tečno je namreč, ko udari koronavirus. Linija se ustavi in z njo tudi »normalno življenje«. Mestni avtobus nenadoma ne vozi več, center sveta je v trenutku oddaljen kot galaksija. A nona razume. Stroške je treba oklestiti. Čeprav na račun krajanov. Sami so si krivi, zakaj pa živijo v malem zaselku in upajo, da bodo nekoč spet lahko pred pragom svojega doma kupili rojstnodnevno čestitko in dvignili plačo na bankomatu.