Zaradi pandemije veliko delovnih mest v turizmu visi na nitki. Potovanja v eksotične države so čez noč postala mokre sanje, dopust doma oziroma tik čez mejo pa realnost. Skorajda se mi je zapisal pridevnik kruta, kruta realnost, pa sem se hitro streznila. Zakaj kruta?
Resda nimamo obale, s kakršno se lahko pohvalijo sosedje Hrvati, prostor za brisačo in knjigo je ob slovenskem morju pač omejen, je pa izbira za drugačno (prav tako kakovostno) preživljanje prostega časa precejšnja. Po sili razmer (beri: trga) je v Sloveniji (v preteklosti) obveljalo prepričanje, da je za slehernega turista pri nas vrhunec doživetja obisk Bleda, Postojnske jame in Ljubljanskega gradu.
Nekateri so zdaj glasni, da ne bodo reševali slovenskega turizma, zato jih Bled in Bohinj ne bosta videla. Smešno. Slovenija toliko ponuja. Dva tedna dopusta nista dovolj (če smo iskreni, pa tudi 200 evrov ne), da bi odstrli vse, kar je na voljo. Brez patetike in z vsem spoštovanjem do opevanih gorenjskega bisera, prestolnice in jame – nekaj svojih najlepših dni sem preživela v Prekmurju, ko je tam cvetela oljna ogrščica. Narava ob Kolpi je prekrasna, da o Lepeni s Sočo, Goriških brdih in delih Dolenjske ne izgubljam besed.
Že sprehod ob rapalski meji, po Soriški planini ali pohod na Sabotin, čeprav človek ni ljubitelj zgodovine, bosta odprla oči, kje živimo. Vedno znova me tudi čudi, da precej znancev niti Javorce še ni obiskalo. Malo (zdravega) lokalpatriotizma nikoli ne škodi, tudi poletje znotraj naših dobrih 20.000 kvadratnih kilometrov ne bo izgubljeno. Z ali brez kaviarja.