Sreča, ko živiš na vasi

V času epidemije koronavirusa smo morali bliskovito dojeti zahtevne lekcije. Odprle so nam oči in dokazale, da smo v tem univerzumu neskončno majhni, občutljivi in lahki kot peresa. Meje naše občine so nenadoma postale meje našega sveta.

Sama sem se čisto malo privoščljivo, priznam, v teh tednih nasmihala komentarjem, kako srečna sem lahko, ker živim na vasi. V prevodu ljudi iz velemesta to pomeni, da me obdaja zelenje, da so v kraju zgolj tri trgovine in da do nas vodi strašno ovinkasta cesta, ki mnogim povzroča slabost v želodcu, ko samo pomislijo nanjo.

Pa sem, veste. Res sem srečna. Nobene strašne stiske mi ni povzročila odločitev o prepovedi prehajanja med občinami, ker je v moji (hvala bogu) ogromno zelenih površin in samotnih poti, ki jih lahko ubiram, ne da bi srečala druga živa bitja kot srne. Veliko smo že pisali o nujnosti samooskrbe, pretoku domačih dobrin, in prepričana sem, da nam je epidemija vsaj glede tega razjasnila obzorja.

Počasi pa vsi dojemamo tudi, da ima življenje v zakotnih hribovjih svojevrstne prednosti. Mir. Tu še lahko »slišiš« tišino. Tu se še lahko umakneš ljudem. Tu si lahko sam s sabo. Ste opazili, da nihče od nas ni lačen, ker so trgovine ob nedeljah zaprte? In povsem dovolj sta ena ali dve, da si napolnimo nakupovalne vrečke.

Če sem v teh tednih prisilne osame izbrusila kakšen svoj talent, je to bliskovito nakupovanje. Ne zapravljam več časa ob stojalu s 35 vrstami zobne paste. Da čim manj zmanjšam možnost (prenosa) okužbe, doma spišem seznam najbolj nujnega in v trgovini to preprosto zmečem v košaro. Potem jo ucvrem proti domačim hribom, s privarčevanim časom, ki ga izkoristim za druženje s srnami.

Ta izbrušeni talent bom s pridom izkoriščala, tudi ko tečni covid-19 odide. Novi koronavirus je sicer strašna nadloga, a odpira oči. Res odpira oči.