»Delavci so revni, to je žalostna resničnost«

Ljubljana - Ljudem, ki živijo v revščini, so kršene človekove pravice. To je eno od sporočil splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki so jo sprejeli pred natanko sedemdesetimi leti. Samo v Sloveniji danes pod pragom revščine uradno živi 268.000 ljudi. Med njimi so tudi zaposleni in samozaposleni.

»Delavci so revni, to je žalostna resničnost,« zgodbe, s katerimi se vsak dan srečujejo v stavbi na Dalmatinovi v središču mesta, strne svetovalka Delavske svetovalnice Laura Orel. Vozniki, gradbeniki, čistilke, varnostniki, kuharji, proizvodni delavci in oskrbovalci, po katerih je na slovenskem trgu dela največje povpraševanje in bi bilo zato po njenem pričakovati, da se bodo njihove plače zvišale, pogosto prejemajo plačo, ki je nižja od minimalne. Opozori tudi na delovne invalide, ki »z mizernimi nadomestili in zanemarljivo majhnimi možnostmi prezaposlitve« živijo »globoko pod pragom revščine«.

»Prihajajo v akutni stiski,« opozarja Laura Orel. »Delodajalec jim ne izplača ene, dveh ali več plač, ne izplača jim bolniškega nadomestila in potrebujejo hitro pomoč, saj je na kocki njihovo preživetje.« Toda institucije se pri tem odzivajo prepočasi ali pa delavce pošiljajo od vrat do vrat. »Žal ne opažam, da bi se naša družba razvijala v smeri odprave revščine,« je pojasnila svetovalka, medtem ko je bil včeraj mednarodni dan boja proti revščini. »Čeprav sta se minimalna plača in minimalni osebni dohodek v Sloveniji v zadnjih letih nekoliko zvišala, sta se zaradi politike varčevanja zvišala prepozno. V primerjavi z evropsko ravnjo sta še vedno zelo nizka, življenjski stroški pa so primerljivi z evropskimi.«


 

431 evrov in prikrita revščina

Evidence o številu ljudi, ki živijo pod pragom revščine, na statističnem uradu posebej za glavno mesto ne vodijo, na ravni države pod pragom revščine uradno živi vsak osmi državljan. Mesečni razpoložljivi neto dohodek je bil nižji od 636 evrov na odraslega člana gospodinjstva. Čeprav je stopnja tveganja revščine veliko višja pri brezposelnih in samozaposlenih, podatki statističnega urada kažejo, da se ta veča tudi pri zaposlenih. Lani je med njimi znašala 4,2 odstotka, pred desetimi leti 3,5 odstotka. Pri samozaposlenih se je dvignila s 16 odstotkov pred desetimi leti na dobrih 26 odstotkov, kar pomeni, da je pod pragom tveganja revščine živelo dvakrat več samozaposlenih kot pred desetimi leti.

Prihodek mladega samozaposlenega v povprečju znaša 431 evrov. To je eden od izsledkov ankete, ki jo je med 793 mladimi, ki živijo, se izobražujejo ali delajo v Ljubljani, pred kratkim opravila Metka Kuhar s fakultete za družbene vede. »Kako mladi sploh preživijo v Ljubljani, če je dohodek mladega samostojnega podjetnika tako nizek?« se pri tem sprašuje Tea Jarc iz sindikata Mladi plus. Opozarja tudi, da je revščina med mladimi pogosto prikrita, saj ostajajo ekonomsko odvisni. »Zaradi nizkega plačila so mladi še vedno odvisni od finančne pomoči svojih bližnjih. Tako si ne morejo privoščiti, da bi se odselili od staršev in postali samostojni.« Po drugi strani je pilotna raziskava o vplivu revščine na družino, ki so jo leta 2014 opravili na fakulteti za socialno delo in je zajela tristo študentov, pokazala, da petina med njimi staršem občasno plača položnico in hrano. »Pri svojem delu srečujemo mlade, ki sicer delajo, a ekonomske samostojnosti nimajo. To je velikokrat prisotno tudi pri samozaposlenih mladih,« poudarja sindikalistka. »Toda pogosto so spregledani v sistemu, saj uradno niso brezposelni, čeprav morda na mesec ne zaslužijo tako rekoč nič, pri tem pa imajo stroške tudi s plačilom prispevkov.«



Tudi v Gibanju za dostojno delo in socialno družbo so, kot pravi Borut Brezar, vodja tamkajšnjega odbora za trg dela, v stiku predvsem s prekarnimi delavci. Revščine pri njih ne opažajo samo v materialnem smislu, ampak tudi na drugih področjih. »Če je bilo nekdaj samoumevno, da bo delavec v primeru bolezni lahko počival in se pozdravil, je danes za večino prekarnih delavcev to močno oteženo, če že ne celo nemogoče, saj bi zaradi izgube naročnikov lahko ogrozili svoj posel, tako da mnogi delajo bolni. Iz podobnih razlogov si ne morejo privoščiti dopusta. Na dolgi rok takšen način življenja prinese hude zdravstvene težave,« opozarja Brezar. »Ker imajo nizke, predvsem pa nepredvidljive prihodke, saj so odvisni od trga, ne dobijo kredita, kar pa ne pomeni le, da lahko o nakupu stanovanja ali čem podobnem samo sanjajo, temveč tudi, da težko premagajo težke življenjske situacije.«

Revščina je pojav, ki ga tradicionalno povezujemo z marginaliziranimi skupinami in nezaposlenostjo, v knjigi Revščina zaposlenih ugotavlja Vesna Leskošek. Plačana zaposlitev naj bi zagotavljala pot iz revščine, toda sedanje dogajanje kaže, da ni tako. Obstoj revnih zaposlenih po njenem kaže, da so prepričanja o tem, da je revščina posledica izogibanja zaposlitvi, torej osebnostnih značilnosti posameznika, napačna in težišče prestavi v strukturne pogoje družb, zaradi katerih se nekdo znajde v revščini. 


 

Razvoj ali – razvoj?

Da bi moral biti cilj vsake razvite družbe popolna odprava revščine in zagotovitev razmer za dostojno življenje vseh, poudarja Laura Orel. »A trčimo na konceptualne razlike v razumevanju razvoja,« nadaljuje. »Oblastniki, ki živijo življenje, oddaljeno od vsakodnevnih skrbi, in gospodarstveniki, ki pred očmi vidijo le stroške, razvoj razumejo zlasti kot liberalizacijo vseh mogočih trgov, zlasti dela, zmanjševanje stroškov in zmanjšanje vpliva države kot regulatorja, preostali smrtniki pa ugotavljamo, da je država postala neučinkovita, nesocialna in nepravična,« orisuje razmere. 

»Država ne deluje več kot socialni servis, nadzornik in varuh pred zlorabami človekovih pravic. Vse več socialnih funkcij prelaga na humanitarne organizacije in prostovoljce, sama se s problemom revščine ukvarja premalo zavzeto in nima strategije,« meni Laura Orel. »Vse to ustvarja plodne pogoje za razmah in vzdrževanje revščine.«